Ko gre za ljubezen na prvi pogled, menimo, da se je to zgodilo, ker je neka oseba tako vplivala na nas, se pravi je povzročila, da smo se zaljubili. Drugim pripisujemo neke vrste posebno moč, z njo nas včasih skoraj uročijo. V resnici ni čisto tako. Vse se zgodi v nas, za nas in skozi nas. Ko zagledamo všečno osebo, mi ocenimo, da ima nekaj, kar nam je na njej všeč, torej smo mi povzročitelj občutka zaljubljenosti.
Zaljubljeni sami vase
Ko se zaljubimo želimo biti všečni. Že prej, a ravno, ko je v zraku vonj po ljubezni, želimo biti všečni še bolj. Zakaj? Upamo, da bomo s svojo lepoto, posebno obleko … nekoga očarali. Zdaj sebi pripisujemo upanje, da posedujemo Mi moč, s katero lahko ogledano osebo omrežimo. Tako podzavestno manipuliramo drug z drugim. Nič ni lepšega kot biti všečen; že kot otroci smo skušali ugajati, pripadati. Ko nas opazi oseba, ki nam je všeč, se zdi, da se zaljubimo sami vase. Spet smo lepi, mikavni, zanimivi. Torej gre pri zaljubljanju za iskanje lepote v samem sebi. Včasih se tako vmeša še naš ego, ki pravi : “Pomembno mi je, da sem pomemben. Potem je življenje polno smisla, pravično pač. Skoraj je že samoumevno, da sem opažen, da izstopam in blestim. Še pomembneje mi je, da me drugi obožujejo in to pokažejo. Rad dobro jem in se zabavam, drugim rad pokažem, da so v zmoti. Nisem sam kriv, če sem razgledan, visoko kvalificiran, sofisticiran. Obdan s številnimi talenti menjam vloge kot kameleon svoje barve. Ni enostavno – biti v moji koži; saj je popolnost, dobro samopodobo in širino kot jo premorem, težko ohranjati. Ure porabim za to, da vzdržujem svojo samovšečno kondicijo, če mi pade, moram takoj na razgovor h komu, ki mi laska, me občuduje, da se nahranim, spet zaživim. Včasih pljuvam po tistih, ki mi ne sežejo do kolen. Hm, metoda, ki mi začuda vedno pomaga, ko sem slabe volje. Če svoje doze občudovanja in priznavanja dolgo ne dobim – hudo, hudo trpim.”
Ljubezen moramo iskati v sebi
Romantične poletne zgodbe imajo tako globljo noto, čeprav bi včasih radi poenostavili in rekli: «naj ljubezen ostane skrivnostna, veličastna sila, pred katero postanemo vsi mehki.« A o njej je vredno razbiti mite, predvsem o tem, da ta mogočna sila zaljubljenca omami. V resnici gre zgolj za mehanizem, da postopoma ozavestimo; kaj nam manjka, da bi se cenili; kaj moramo sami v sebi prebuditi, da bi življenje imelo točno takšen vonj, kot – ko nas predrami ljubezen.
Toda podzavest pozna svojo pot, skozi katero se razgrinja. Želi, da se spoznamo, ozavestimo, da nas mora včasih nekdo drug opaziti, da sami opazimo, da smo čudoviti. Nekdo drug nam mora povedati, da nas ima rad, da bi začutili toploto do sebe, v sebi. Ego je nenasiten, pogosto nam brani, da bi se predali pristnemu, to je tisto znotraj nas. Ego hoče, da vse lepo prihaja, kot je navajen, od zunaj. Šele, ko skromnost v nas prepozna tega malega samovšečneža, se začne pravo delo na sebi. Ljubezen začnemo iskati v sebi.
Sama tako rada sedim v tišini. Zakaj?
Ta ego ugonablja. Zanj je strup. Sedeti na miru, še huje, obup.
Duša pa tiho sedi. Ona čaka, prisluškuje, nikamor ne hiti. Ve, da skozi tišino modrost govori. In takšna ljubezen, samo takšna, z nami ostaja venomer. Je v nas, v nikomer drugem. Upam, da nam jo uspe v teh čarobnih poletnih dneh obuditi v sebi.
