Milan 
Z Alenko Orešnik, univ.dipl. socialno pedagoginjo, psihoterapevtko in svetovalko staršem o vzgoji otrok iz Zavoda Družinska sreča ter mamico trem otrokom starim 5, 7 in 8 let, smo se pogovarjali o tem, ali so dude pri dojenčkih zaželene ali ne.
Bi lahko rekli, ali je duda koristna ali škodljiva? Ali nekaj vmes?
Duda je za otroka ne samo iz zdravstvenega ampak tudi iz čustvenega vidika škodljiva. Naj vam razložim zakaj. Predstavljajte si, da vas preplavi stres, boleči občutki, zgodilo se vam je nekaj, kar vas je močno prizadelo. Kaj si želite in kaj potrebujete, da občutke pomirite in ste potolaženi? Odrasli vemo, kaj potrebujemo, no vsaj mamice. Pokličemo prijateljico, ji na dolgo in široko razložimo vse, kar se nam je zgodilo, kar nas je prizadelo, vmes tudi jokamo, prijateljica pa v glavnem sočutno posluša in po takem poslušanju težav nismo rešili, počutimo pa se mnogo bolje in bolj vidimo možne rešitve ter se z njimi lažje soočamo.
Ljudje imamo v sebi naravne mehanizme samozdravljenja, tako za telesne težave, kot tudi za čustvene. Jok ob ljubečem poslušanju nekoga, ki nam je naklonjen, ima močno zdravilno funkcijo in nam pomaga, da odložimo stres in stresne občutke.
Jok namreč pomaga, da se znebimo stresnih hormonov, ki ob stresu preplavljajo telo. Strokovnjaki so celo ugotovili, da solze zaradi čustvene bolečine vsebujejo toksine. Kadar jokamo, ker režemo čebulo, teh toksinov ni v solzah. Jok, ko čutimo boleče občutke, je torej naša naravna sposobnost, da se znebimo toksičnega učinka stresnih občutkov. Tako odrasli kot tudi otroci.
Tudi otroci imajo v sebi ta mehanizem samozdravljenja in če jim dovolimo, da jokajo v našem razumevajočem in ljubečem naročju, kadar to potrebujejo, so taki otroci veliko bolj mirni in prijetni, se lažje igrajo samostojno in bolj mirno spijo.
Otroci jokajo namreč iz dveh razlogov: ker nam z jokom sporočajo, da nekaj potrebujejo (hrano, fizično bližino …) ali pa tako kot odrasli, doživljajo stres, ki v njihovih telesih sproži to naravno potrebo po joku, da lahko ta stres odložijo. Takrat je jok v našem ljubečem naročju to, kar potrebujejo.
Tudi otroci kaj hitro doživljajo stres, kljub našemu ljubečemu ravnanju: hitro so prezasičeni z dogajanjem ali jih kaj prestraši, ali pa jih prizadene naše ravnanje.
In kaj ima to veze z dudami?
Duda, ki jo damo otroku, ki joka, ta proces prekine. Lahko bi rekli, da duda utiša izražanje občutkov, občutke potlači, potolaži pa ne. To je približno tako, kot bi vi preplavljeni s čustvi poklicali prijateljico in bi vam rekla, da si prižgite cigareto, popijte kaj krepkega ali pojdite na sprehod in vas ne bi hotela poslušati.
Če otroku, ki joka in se ne pomiri, ponudimo dudo, ga učimo, da za pomiritev notranjega nemira išče ugodje oziroma nekaj, kar ga zamoti. To otroka uči odvisniškega ravnanja in postavi temelje za kasnejše odvisnosti v mladosti in odraslosti.
Kajenje, droge, pretirano uživanje kofeina, hrane in iskanje ugodja, je odvisniško vedenje, ki tlači občutke. Tolaži pa ne. Nerazumljeni in nepomirjeni občutki so tudi najpogostejši vzrok otroškega nemira, hiperaktivnosti in motenj pozornosti. Le redko so tovrstne motnje organskega izvora, večinoma so to le nerazumljeni in nepomirjeni občutki, ki so se nabrali.
Kako torej potolažimo otroka, ki joka?
Otrok nikoli ne joka brez razloga. Najprej vedno poskrbimo za otrokove fizične potrebe (najpogostejši sta tu potreba po hrani in fizični bližini). Ko so te potrebe zadovoljene, vendar otrok še vedno joka, pa držimo otroka v naročju in ga s pomirjujočim glasom pomirjamo, vendar ne skušajmo joka na silo ustaviti. Včasih je prav jok to, kar potrebuje. Ko se otrok tako čez čas pomiri, je potem občutno boljše volje, ali mirno in trdno zaspi ter je na splošno take volje, da je veselje biti z njim. To pa si pravzaprav starši v resnici želimo.
Kljub temu je to šele pol dobre vzgoje. Če ne spremenite ničesar, če ne odstranite vzroka otrokovega joka, se bo tak pogost in dolgotrajen jok ponavljal. Zato otrok potrebuje, da razumemo njegove potrebe, predvsem pa da postanemo bolj senzibilni tudi za njegove čustvene potrebe. Otroci najpogosteje jokajo (iz čustvenih razlogov), ker smo starši sami preplavljeni s stresom in to otroka močno vznemirja ali pa ker ne razumemo njegove potrebe po bližini in fizičnem kontaktu, oz. otroka izpostavimo stresu, ki otroka prestraši.
Kaj pa če otrok res dolgo joka?
Vzgoja je vedno dvosmerna cesta. Tu ste vi in tu je vaš otrok, potrebe obeh so pomembne. Včasih smo starši preprosto utrujeni, sami preplavljeni s stresom in takrat je na mestu, da poskrbimo, da otrok preneha jokati. Jok v ljubečem naročju je zdravilen le, če smo sami pri tem mirni in razumevajoči.
Če je v bližini oseba, ki ni vznemirjena tako kot mi, lahko poskusimo s tem, da otroka oddamo tisti osebi (če otrok želi biti pri njej), sami pa uporabimo tehnike umirjanja (meni npr. pomaga globoko dihanje, EFT ali samo tapkanje po točkah, ki pomirjajo), da se ponovno uravnovesimo. Nato umirjeni ponovno pristopimo k otroku.
Ko smo vešči pomirjanja sebe, zmoremo umiriti otročka tudi, kadar smo na primer na obisku in nam sorodniki dobronamerno svetujejo, kaj vse bi morali narediti. Z jokajočim otrokom se je najbolje umakniti nekoliko na samo in se v miru pomiriti, predvsem kadar smo na javnem mestu.
Včasih pa se zgodi, da se odločimo jok zavestno prekiniti, ker druge možnosti ne vidimo. Dojenčku preusmerimo pozornost tako, da ga zibamo, podojimo, hodimo z njim v naročju, … mnogo je poznanih načinov, ki otroku prekinejo izražanje občutkov. Kadar pa imamo pred seboj malčka, mu iskreno povemo, da sedaj in tule ne moremo več tolažiti in mu obljubite, da se bosta o tem pomenila kasneje, ko se vi umirite ali ko pridete na primernejše mesto. Tako sem ravnala jaz na javnih mestih in otroci so razumeli.
Dobra vzgoja je, da se znamo odločati za bistvo in ne, da smo kot starši popolni. Za otroka pa ni nič bolj pomembno kot bližina mirnega in ljubečega starša.
Če pa otrokov jok zgolj tišamo in ga ne zmoremo poslušati, potem nismo dali otroku tega, kar potrebuje.
Najtežji del starševstva je sprejeti odgovornost, da se ob otroku učimo in spreminjamo najprej mi sami.
Starši bi otroku, ker so zelo utrujeni ali ker ima dojenček izrazit sesalni refleks, vseeno radi ponudili dudo. Je treba torej najti drug način, s katerim bi ga potolažili?
Vedno imate na voljo več načinov, kako otrokov jok prekiniti, kadar ga ne zmorete več poslušati. Duda je le ena izmed teh možnosti in ni najboljša ter najbolj učinkovita. Če razumete, da je ne potrebujejo in veste, kako otroka potolažiti oz. jok prekiniti, je ne boste pogrešali.
Ni otrok z močnejšim sesalnim refleksom, tako kot ni ljudi, ki bi imeli močnejšo potrebo po alkoholu. Sesanje povzroča ugodje, ker je mati narava s tem želela zagotoviti, da naši malčki ne bi ostali lačni. Kadar znotraj sebe otrok čuti nelagodje in mu starši ponudite sesanje, bodo otroci začeli iskati sesanje, da bi se pomirili, ko bodo naslednjič nemirni. Takšno ugodje pa v resnici ne odpravi vzrokov otroškega joka, le utiša jok in ne zadovolji otrokove potrebe po naši ljubeči bližini.
Nekateri otroci brez nje skoraj ne zmorejo … Kaj mu pravzaprav predstavlja?
Duda otroku predstavlja to, kar strastnemu kadilcu predstavlja cigareta ali odvisnežu njegova oblika odvisnosti. Nekaj, kar utiša notranji nemir.
Morda veste, ali je razlika v priljubljenosti dude pri otroku, če ga mati doji ali ne? Otroci verjetno vsi ločijo med sesanjem dude in sesanjem hrane …
Priljubljenost dude po mojem mnenju ni povezana s tem, ali mati doji ali ne, ampak po moji oceni bolj z otrokovim karakterjem, ali je pripravljen sprejeti tovrstno tolažbo ali ne. Mnogi dudo sprejmejo šele po dolgotrajnem vztrajanju staršev. Odvisnost ni naša prava narava in otrok se načeloma vsaj nekaj časa upira, preden postane odvisnež.
Kdaj naj bi ga začeli odvajati od dude?
Takoj ko ste v sebi prepričani, da vaš otrok dude ne potrebuje, ne glede na starost in ko verjamete, da mu boste zmogli stati ob strani in biti z njim in ob njem, ko bo jokal.
Kaj svetujete, kakšni so načini, s katerimi naj bi starši odvadili otroka od dude?
Ni pravega načina. Pravi je tisti, ki bo za vas starše pravi. Duda otroku tlači občutke in ga ne pomiri, čeprav otrok deluje, kot da je pomirjen. Zato je vedno prisotno obdobje, ko otrok več joka, ko ukinete dudo. To ne pomeni, da je otroku bolje z dudo, ali da za ukinitev še ni pripravljen. To le pomeni, da potrebuje vašo pomoč, da se »pregrize« skozi to obdobje, ko bruha ven, kar se je nabralo. To je dobro, ne slabo. Je pa včasih težko in naporno za starše.
V obdobju starševstva je dobro, da si najdete nekoga (najbolje nekoga , ki je tudi starš), ki bo lahko poslušal tudi vas. Mnogo lažje boste namreč zmogli s svojim otrokom prebroditi to obdobje, če boste sami imeli ob sebi nekoga, ki vas bo poslušal, vas razumel in vam stal ob strani.
Zato ni enega recepta, kako je prav to narediti. Za nekatere starše bo bolj prav postopno odvajanje, za nekatere hitrejše. Sledite sebi in svojemu občutku in vse bo v najlepšem redu.
Mnogi, res premnogi starši, ki želijo biti ljubeči, postanejo nehote permisivni. Odgovornost ali otrok ima dudo ali ne (tako kot pleničke, in mnoge ostale stvari…) ne more biti prepuščena otroku. Otrok nima dovolj zrelosti, da bi se o tem lahko odločal. O tem ali duda ja ali ne, lahko odločate le starši (na podlagi svojih razumnih odločitev).
Ko se odločite, da je čas, da gre duda stran, je spoštljivo in odgovorno od staršev da:
• Otroku to pošteno povemo (ne lažemo mu, da je dudo odnesel škrat) razložimo mu pošteno, da dude ne potrebuje in mu ponudite raje svojo bližino (kar v resnici potrebuje)
• Dovolite otroku moč odločanja v okvirih, primernih za otroka: ali gre duda v smeti ali v reko ali jo zakopljeva … ali gre danes ali jutri zjutraj
• nudite otroku toliko razumevanja in opore kolikor je potrebuje od vas, da to spremembo sprejme. Brez občutkov krivde, brez jeze in prisile, da mora to sprejeti brez odpora. Govorite odkrito o tem kako se počuti, ponudite oporo, če sprašuje po dudi in mu odkrito povejte: Vem, si bila do sedaj navajena dude, sedaj je ni več, pridi te bom jaz potolažila …To je dobra in ljubeča vzgoja.
Ko se odločite dudo ukiniti, zelo tipično sledi obdobje, ko bo otrok pogosteje jokal in izbruhnil v jok ob vsaki malenkosti. … pravzaprav to ni težava, vsaj v mojih očeh ne. Kajti sedaj, brez dude, otrok končno dobiva to, kar potrebuje: vašo bližino in razumevanje. Ne pogreša dude, res ne … to kar je otroku manjkalo, je vaša bližina. In če mu boste le-to sedaj dajali vedno, ko je sicer dobil dudo, se bo zgodilo nekaj presenetljivega: močno se bo izboljšal vajin odnos. Otrok bo postal boljše volje, bolj vesel, predvsem pa mnogo bolj samostojen in miren. Čez čas bo joka manj, na začetku pa je obdobje, ko bo joka več, neizogibna posledica ukinitve dude.
Verjetno je vseeno bolje, da sesa dudo kot prst, ki ga ima ves čas vedno pri roki?
Iz čustvenega vidika je popolnoma enako ali otrok sesa dudo ali palec. Oboje povzroča enake učinke in oba otroka potrebujeta bližino in pomoč odraslega, da svoje občutke predelata.
Zakaj obstaja toliko deljenih strokovnih mnenj o tem ali je duda koristna ali ne? Kako to, da se po tolikem času še vedno niso zedinili? Nekatere študije naj bi celo dokazale, da duda pri spanju zmanjša tveganje za sindrom „nenadne smrti dojenčka” …
Znanost o vzgoji je še vedno nekako v srednjem veku. Zavest o tem kaj škoduje našemu okolju, našemu zdravju je mnogo boljša, zavest o tem, kaj škoduje otroku pa še zelo slaba. Večina staršev še vedno verjame v mnogo stvari, ki otroku v resnici škodujejo. Prepričana sem, da si starši danes želijo biti odgovorni in ljubeči, kar manjka pa je strokovno znanje, ki temelji na znanstvenih dognanjih in praktična znanja, ki bi staršem pomagala najti nove poti. Zakaj je tega znanja premalo oz. so strokovnjaki tako nezedinjeni? Vse preveč strokovnjakov pozablja, da so bili najprej oni sami otroci in tudi njihov pogled prepogosto zamegli prepričanje, ki je neprečiščeno njihove lastne bolečine. Zato starši in tudi strokovnjaki potrebujemo, da si najprej sami umijemo oči, ozdravimo svoje boleče izkušnje … šele potem bomo sposobni videti otroka takega kot je. To pa je za mnoge odrasle prezahteven zalogaj. Tudi za strokovnjake.
Še vaša lastna izkušnja?
Imam tri otroke in noben izmed njih ni imel dude. Prvemu sem jo nekako hotela vsiliti, pa je ni nikoli zares sprejel in sem po nekaj tednih obupala in dude vrgla stran. Potem sem na spletu našla strokovne poglede, ki sem vam jih tu predstavila in o dudah nisem več razmišljala. Kadar je bil jok premočan in zame preveč stresen, sem dojenčka enostavno podojila in ga s tem umirila, sicer pa sem kmalu dovolila otrokom da jokajo in prenehajo, ko sami tako čutijo. Moja izkušnja je, da se sčasoma tako tolaženi otroci zelo hitro pomirijo v mojem naročju. Danes so moji otroci stari 5, 7 in 8 let in včasih se samo stisnejo k meni in prenehajo jokati v nekaj sekundah. Vse kar potrebujejo, je objem in dovoljenje, da čutijo tako kot čutijo. Brez pripomb: Pa res ne boš jokal za tole ali: No no, je že dobro.
Včasih je jok v ljubečem in razumevajočem objemu točno to, kar potrebujemo, tako odrasli kot tudi naši otroci.