Milan 
Otroci so naše največje bogastvo, včasih pa je bogat tudi njihov besedni zaklad. Zgodi se, da nas presenetijo, saj jih slišimo izgovarjati sočne kletvice, ki se jih še sami ne bi spomnili. Kako odreagirati? Je prav tolerirati? O tem smo se pogovarjali z Leonido Zalokar, direktorico Vzgojnega zavoda Planina.
Prej ali slej starši slišijo iz otrokovih ust kakšno kletvico – kako naj se odzovejo nanjo?
Na tem mestu ni možno podati enoznačnega odgovora, ker so odzivi na otrokove kletvice odvisni predvsem od starosti otroka, namreč ali otrok sploh razume, kaj je izgovoril oziroma ali se sploh zaveda, kaj je kletvica.
Odziv staršev naj bi bil ustrezen oziroma uglašen na otrokovo starost. Grdo besedo oziroma kletev iz ust triletnika, ki jo je ponosno izgovoril doma, ko je prišel iz vrtca (in upajmo, da je ni slišal iz ust vzgojiteljice ali drugih zaposlenih v vrtcu), je potrebno povsem drugače obravnavati kot iz ust 16, 17 letnega mladostnika, ker se le-ta pomena in teže izgovorjene besede zaveda.
Kakšna pa je običajno reakcija starša, ko slišijo to iz otrokovih ust? Se jim zdi malce smešno? Jih kregajo in kaznujejo ali morda ignorirajo?
Reakcije staršev so vse to, kar ste našteli in še več. Lahko ignorirajo, kar je pri zelo majhnih otrocih, ki se ne zavedajo pomena kletvice, pravzaprav čisto v redu in je otrokom potrebno zgolj preusmeriti pozornost – lahko pa v primeru mladostnikov nad njimi vršijo fizično agresijo v smislu udarca po ustih ali celo grobega pretepa. Vse navedeno sem v svoji praksi že videla in spoznala, problematično pa je predvsem dejstvo, da starši ob pretepanju mladostnikov uporabljajo še hujše kletvice in izraze, kot jih uporablja njihov otrok – izgleda da so si sami vzeli mandat, da je to odraslim dovoljeno! Starši morajo znati presoditi, kdaj se jim ni potrebno takoj angažirati kot tudi kdaj morajo takoj ukrepati!
Otroci so kot »spužve«, zato ne smemo biti presenečeni, če nam izleti kakšna grda beseda, da nam jo bo otrok čez čas ponovil…
Seveda, na to moramo računati! Starši pa se moramo najprej vprašati, ali imamo sami dovoljenje, da nam »izleti kakšna grda beseda« oziroma kdaj in s kakšnim razlogom se nam to zgodi. Ali se moramo potem pred kom zagovarjati? Ali nas bo kdo potem kaznoval? Le če bomo razumeli sebe, bomo lahko razumeli tudi svojega otroka/mladostnika. »Spužva« pa so otrokovi možgani, ki preko interakcij z drugimi izoblikujejo odnos do sebe, drugih in sveta okoli njih. Majhni otroci sprejemajo sodbe odraslih kot »absolutno veljavne«. Trileten otrok namreč ne dojema niti koncepta preklinjanja in psovanj. Odrasli v pogovorih pogosto ne izbiramo besed, pozabljamo pa, da otroci kot gobe vpijajo vse, kar slišijo od odraslih, tudi psovke. Drugega recepta kot primeren zgled odraslih tukaj ne morem ponuditi, ker ga pravzaprav ni.
Včasih se zgodi, da imajo naši gostje neprimeren besednjak (zdi se, da še posebej tisti, ki nimajo svojih otrok), ali pa, da kakšen od njihovih sovrstnikov uporablja kletvice in žaljivke. Kaj svetujete, da naredimo v tem primeru?
Zanimivo vprašanje! Zakaj pa bi v primerih, ko odrasli kolnejo, odreagirali drugače kot pri otrocih? Če imamo razčiščene pojme, da kletvic ne sprejemamo in imamo o tem enotna in dosledna pravila, bomo seveda odrasle opozorili, da nam njihov besednjak ni ustrezen in jih prosili, da se vedejo kulturno in odgovorno! Zakaj bi v primeru odraslih odreagirali drugače kot v primerih mladih? Če tega ne naredimo, imamo dvojna merila in sami s seboj nismo v soglasju – kako naj bo potem otrok?
Popolnoma obvarovati otroke pred neprimernimi besedami torej ne moremo, saj je marsikatera družba odraslega ali otroka nepredvidljiva kar se tiče izrazoslovja. včasih nekomu »kar izleti« iz ust grda beseda …
Seveda jih ne moremo obvarovati vseh vplivov, ki poleg družine vplivajo nanje. Vplivi in vrednote (tako deklarirani/odkriti kot prikriti!) vrstnikov, medijev, računalniške tehnologije in njihovega dosega, družbe kot celote, so izjemno močni in znajo biti v nasprotju z vplivi in vrednotami družine. Prav zato je v današnji družbi tveganja, negotovosti, pogostih turbulenc izjemno pomembna močna družina v smislu trdnih, nedvoumnih in doslednih vrednot, ustreznih čustvenih povezav med člani družine, ki si izkazujejo brezpogojno ljubezen, oporo in razumevanje – brez kletvic!
Ali se pogosto zgodi, da otroci s kletvicami skušajo pridobiti pozornost?
Kletvice lahko pri otroku pomenijo marsikaj, tukaj ni enoznačnega odgovora. Otrok lahko preko kletvic izraža stisko, nezadovoljstvo, nejevoljo, kar se je pravzaprav naučil pri nezadovoljni, nejevoljni, jezni materi, stari mami, učiteljici, vzgojiteljici, očetu, dedku … skratka, pri pomembni odrasli osebi. Drugega odgovora tu ne more biti. Otrok se je tovrstne komunikacije naučil in jo v teh primerih uporablja povsem spontano. Seveda pa lahko otroci s kletvicami skušajo tudi pridobiti pozornost npr. preko druženja z vrstniki, ki se mu najpogosteje ob uporabi kletvice smejijo, kar mu ugaja. Otroci se preko medsebojne komunikacije socializirajo in želijo, da jih sovrstniki sprejmejo – kletvica kot sredstvo »pomembnosti«, da si »upa« in da je »frajer« in sredstvo »biti viden«. Nekateri otroci so vidni in opaženi le na ta način!
Nekateri menijo, da je treba lepo vedenje nagrajevati, spodbujati. Toda verjetno ne moremo in niti ni prav vedno, ko otrok kaj naredi prav oz. ko ne izreče kletvice ploskati od zadovoljstva in ga kovati med zvezde…
Nikakor ne. Starši moramo vedeti, kaj se za določeno otrokovo/mladostnikovo obdobje pričakuje in zahteva. Izpolnjevanje otrokovih/mladostnikovih zadolžitev/pričakovanj se odobrava z zdravo mero naklonjenosti in spodbude – kot moramo odreagirati ob vsakem odstopanju, nepravilnosti in izogibanju zadolžitvam. Naši otroci/mladostniki bodo čez nekaj let zaposleni, delavci in delavke – ali vam npr. delodajalci ploskajo, ko pridete točno na delovno mesto; ko opravite vaše delovne zadolžitve; ko opravljate vaše obveznosti iz opisa del in nalog vašega delovnega mesta?
Kdaj je alarm, da gre za hujše, globje težave, zakaj otrok preklinja? Kdaj lahko vemo, da moramo zadevo vzeti bolj resno ali celo poiskati strokovno pomoč in kdaj lahko menimo, da je to le predhodno obdobje, ki ne zahteva posebne obravnave?
Samo preklinjanje, brez drugih opaznih čustvenih ali vedenjskih odklonov, ni merilo za podajanje suma na globlje težave. Pojav kletvic pri zelo majhnem otroku, če ne izzvenijo v določenem obdobju, so lahko simptom kasnejših vedenjskih težav, ni pa nujno! Potrebno jih je obravnavati v kontekstu razvojnega obdobja, same po sebi niso »nevarne«, potrebno pa je biti pozoren takrat, v kolikor se jim pridružijo vedenjski ali čustveni odkloni.