Prej ali slej se starši soočimo z dejstvom, da mora naš malček oditi v vrtec. Na vprašanja kdaj naj bi šel otrok v vrtec, kako ga najlažje pripraviti nanj, kako se je vloga vrtca spreminjala skozi leta in še mnogo več, je odgovorila Ursula Obreza, univerzitetna diplomirana psihologinja in svetovalna delavka v Viških vrtcih.
VERONIKA BILBAN
Mnogi starši se sprašujejo, kdaj vpisati otroka v vrtec. Ali je priporočljivo takoj ob dopolnjenem prvem letu (jasli) ali je bolje čakati do tretjega leta (če ima mama seveda to možnost)
Enoznačnega odgovora ni, čeprav mnogi mislijo, da je starejšemu otroku lažje. Ni namreč rečeno, da je za triletnika prehod v vrtec lažji kot za enoletnika. S triletnikom se lahko sicer o vrtcu pogovarjamo in ga torej lahko v naprej pripravimo na vključitev v vrtec. Triletnik tudi razume, da se od staršev loči le začasno in da se bodo ti vrnili ponj. Pri tej starosti se tudi pojavi potreba po skupni igri z vrstniki. Vse to so elementi, zaradi katerih je triletnik bolje pripravljen na vrtec. Po drugi strani pa v vrtcih vemo, da se v tej starosti v vrtec vključuje le majhen delež otrok. Zato praviloma prihajajo v že formirane skupine, kjer so otroci, ki so skupaj že dve leti. Vključitev v tako skupino je zato za triletnika kljub vsemu velik zalogaj. Vključiti se mora v že obstoječo dinamiko v skupini. Navezati stik z vrstniki, ki v situaciji, ko imajo že vzpostavljene določene prijateljske vezi, nimajo take potrebe po novem prijatelju, kot jo ima sam. To zahteva od otroka velik angažma, četudi dobi v tem smislu podporo s strani odraslih v oddelku. Dodatno težavo predstavlja lahko tudi številčnost skupine, če je bil otrok pred tem v individualnem varstvu. Iz situacije, ko je bil sam z odraslim, preide v skupino enaindvajsetih otrok. Razlika v potrebni samostojnosti in možni pozornosti s strani odraslega v enem in drugem primeru je zelo velika, obdobja prilagajanja pa praktično ni. Gre za oster rez, tako rekoč čez noč.
Enoletnik se srečuje s povsem drugimi izzivi. V vrtec prihaja v obdobju, ko zanj ne more skrbeti kar kdorkoli, čeravno mu z vidika zunanjih pogojev lahko ponuja vse, kar otrok potrebuje. Otrok v tej starosti potrebuje ob sebi odraslo osebo, na katero je čustveno navezan. Vzgojitelj mora torej zanj postati eden od pomembnih drugih. V tem smislu praktično dobi status družinskega člana. Zato je tako pomembno, da v vrtcu poskrbimo za postopno uvajanje in da se v skupinah prve starosti spremembe ne dogajajo. Čeprav se razume, da življenje kdaj teče svojo pot in nas postavlja tudi pred drugačne izzive. Otrok v tej starosti potrebuje veliko nege, predvsem pa veliko fizične in čustvene topline, veliko individualnega pogovora in stika. V tej starosti skupine kot take še ni, čeprav je formalno oblikovana. Ravno zaradi otrokovih potreb, ki so take kot so, so skupine v tej starosti manj številčne. Za enoletnika je prehod v vrtec res velik korak. Dobi pa po drugi strani priložnost, da se postopoma »uvaja« v življenje v skupini. V skupini je namreč vedno prisoten »konflikt« med osebnimi potrebami in potrebami drugih. Ker pa je bivanje v vrtčevski skupini premišljeno organizirano, se otrok postopoma prilagaja tej situaciji in pri starosti treh let praviloma s pomočjo odraslih že zelo dobro uravnava zadovoljevanje lastnih potreb in upoštevanje potreb drugih.
Kakšne so prednosti in slabosti, če otroka varuje babica, mama ali vzgojiteljica v vrtcu?
Prednost domačega varstva je gotovo v tem, da ima otrok pozornost ene odrasle, njemu ljube osebe. Pri mlajših otrocih, ki potrebujejo še veliko nege in individualne pozornosti, je to dragoceno. Vemo pa tudi, da že po prvem letu otroci začno kazati intenzivnejše zanimanje za druge osebe, za vrstnike. Vemo, da jih srečevanje z drugimi izven ozkega družinskega kroga pritegne, zabava, veseli. Seveda, če gre za neko relativno omejeno število oseb, ki se stalno pojavljajo v življenju otroka. Tako je tudi vrtec lahko ta prvi zunanji svet, ki je predvidljiv, stabilen, varen in obenem zanimiv, tak, ki prinese nove dogodivščine v otrokovo življenje.
Velik izziv za domače je običajno postavljanje primernih zahtev in pričakovanj do otroka. Tukaj je potrebna velika uglašenost na otroka, vendar tudi veliko izkušenj in znanja. V tem smislu je v vrtcu že situacija taka, da odrasle spodbuja k postavljanju primernih zahtev otroku. Poleg tega imajo vzgojitelji (v mislih imam tako vzgojitelje, kot tudi pomočnike vzgojiteljev) v primerjavi s starši bistveno več izkušenj. Starši morda lažje zapadejo v situacijo, ko od otroka pričakujejo manj (ali več), kot je za otroka primerno. Seveda pa ni rečeno, da je temu tako.
Vrtci nekoč so se precej razlikovali od vrtcev danes, se strinjate? Predvsem glede učnega načrta … Zdi se, da so prej opravljali funkcijo varuške, danes imajo tudi vlogo učitelja …
Zagotovo se je vloga vrtca skozi čas spreminjala. Vrtec ima v današnjem družbenem kontekstu drugačno vlogo, kot jo je imel v preteklosti. Eno večjih sprememb je gotovo predstavljal leta 1999 uveden Kurikulum za vrtce, program, ki ga od tedaj izvajamo v javnih vrtcih. Spreminjanje je nenehno in kontinuirano, saj se s spreminjanjem razmer v družbi in z novimi znanstvenimi dogajanji ves čas spreminja tudi pogled in razumevanje otrok in njihovega razvoja, obdobja otroštva, pomena družine. Temu pa se posledično prilagajajo tudi koncepti vzgoje in izobraževanja.
Kako naj starša pripravita otroka na vrtec? Tudi enoletnik že razume, če mu vse pojasnimo, kajne? Čeprav to ni vedno dovolj za tolažbo …
Z otrokom se lahko pogovarjajo. Enoletnik ne bo razumel vsebine, bo pa »slišal«, če bodo izražali sproščenost, veselje, pričakovanje. Mlajši kot je otrok, bolj konkretno izkušnjo potrebuje. Sprehod mimo vrtca, ko so otroci zunaj, da vidi, sliši, torej doživi nekaj tega pozitivnega živžava. Seveda pa bo predvsem pri mlajših levji delež priprave pomenilo uvajanje samo. Konkretna izkušnja z odraslimi, ki bodo zanj skrbeli, ko bodo starši odšli v službo. Konkretna izkušnja z vrstniki iz iste skupne. Spoznavanje vrtca, igralnice in vsega kar je v njej. Predvsem pa dovolj časa. Dovolj časa za stike, da ne bo potrebno iti v njih prezgodaj, z jokom in uporom. Dovolj časa, da si bo v svojem tempu lahko vse ogledal, raziskal, preizkusil in potem na določeni točki tudi sprejel. Sprejel kot varen prostor, ki ga kot varnega doživljajo njegovi starši in on sam.
Kako pa naj potem poteka uvajanje? Koliko časa naj starš še spremlja otroka v vrtcu oz. ostaja z njim? Nekaj ur, do kosila oz. počitka? Po kolikšnem času je priporočljivo, da otrok preživi cel dan v vrtcu sam?
V vrtcih se strinjamo, da je pomembno, da ponujamo postopno uvajanje. Je pa ta postopnost med različnimi vrtci zelo različno razumljena in izvajanja. Sama lahko navedem, kako uvajanje peljemo pri nas, saj ga zares podrobno poznam in nanj smo tudi posebej ponosni.
Ko se uvajanje prične, sta otrok in eden od staršev skupaj v oddelku ves čas. Prvi teden je to običajno od zajtrka do kosila. V tem času je starš tisti, ki otroka vodi, ga neguje, spodbuja in varuje. Dokler mu otrok nenehno sledi, se ga oklepa, ga išče s pogledom, se vzgojitelji v njun odnos ne vključujejo veliko.
Postopno pa otrok začenja sprejemati tudi zanj nove vzgojitelje in tedaj ga že tudi oni pestujejo, nagovarjajo in se z njim igrajo. Skupaj s staršem poskušamo usklajevati otrokove značilnosti (njegove potrebe, spretnosti in sposobnosti, interese, značilnosti odzivanja, čas počitka, način uspavanja, navade pri hranjenju, tolažbo, katere je otrok vajen, higienske navade in drugo) z možnostmi vrtca. V drugem tednu navadno starš z otrokom ostaja dlje v oddelku in ga počasi navaja na spanje po kosilu.
V tretjem tednu starš začenja s postopnim zapuščanjem oddelka za nekaj minut, če otrok to sprejme. Sprva so njegovi odhodi iz sobe zelo kratki, da otrok dobi izkušnjo, da se vedno vrne. Postopoma pa postajajo intervali njegovih odsotnosti daljši in končno lahko pusti otroka v oddelku za več ur. Dinamika postopnega zapuščanja otroka je seveda pri vsakem nekoliko drugačna, saj je glavni kriterij za načrtovanje le tega pripravljenost posameznega otroka. Njegova zmožnost, da sprejme vzgojitelje in novo okolje, pa tudi živžav in dinamiko medsebojnih odnosov med otroki.
Otrok tudi čuti starša in če mu je nelagodno, ko ga pusti pri vzgojiteljici, potem bo tudi otrok prve izkušnje z vrtcem dojemal negativno, se strinjate?
Pomembno je, da razumemo, da se čustev ne da zaukazati. Vedno sem razočarana, ko prebiram napotke staršem tipa, »Zaupajte vrtcu!«, »Ne bodite zaskrbljeni!«, »Ne kažite žalosti pred otrokom!« ipd. Zaupanje lahko čutimo ali ga pa pač ne. Lahko smo zaskrbljeni, žalostni, lahko pa sproščeni in se vključitve v vrtec veselimo. Kakšni občutki prevevajo starše ob vključevanju svojega otroka v vrtec je odvisno od marsičesa, in tukaj ni možno dati nekega splošnega odgovora, zakaj do tega pride. Nekaj pa je gotovo in velja vselej – to kar ljudje občutimo, tudi pokažemo in občutenja in čustva niso pod našo direktno kontrolo.
Zato je tako ključno, da vključevanju v vrtec posvetimo dovolj časa, še posebej takrat, ko je vključevanje povezano z dvomi, strahovi, slabimi občutki. V tem procesu morajo, bom uporabila, kar to besedo, biti aktivni tako starši kot strokovni delavci vrtca. Na tej točki se namreč začne naša skupna odgovornost do otroka, da poskrbimo za objektivno ugodne pogoje za njegovo bivanje in da poskrbimo tudi za to, da prehod iz družine v vrtec poteka relativno mirno in brez nepotrebno prevelikega stresa.
Aktivni morajo biti starši. Ni konstruktivno, da zanikajo svoje negativne občutke, preslišijo svoje dvome. Tako si vzamejo možnost, da bi se s svojimi dvomi soočili, se aktivirali, da bi dobili odgovore in se tako lahko pomirili. Pametno se je pogovarjati, s partnerjem, s prijatelji, s tistimi, ki že imajo izkušnjo z vrtcem. Pogovor lahko prinese veliko olajšanje. Slišati druge, ki so šli čez isti proces in imajo dobro izkušnjo, lahko veliko pomeni. Ključno bo pa seveda, kakšen občutek so dobili v tistem konkretnem vrtcu, pri tistem konkretnem vzgojiteljskem paru.
In tukaj je spet pogovor naša glavna strategija. V vrtcih imamo s starši več srečanj pred prvim prihodom. Nekateri starši pridejo pogledat vrtec še preden oddajo vlogo za sprejem. Z vsemi starši se srečamo večkrat, pri podpisih pogodbe, na sestanku za starše, na individualnem pogovoru z vzgojiteljem. Vse to so priložnosti, da starši začutijo zaupanje do vrtca, ker imajo zato povsem lastne, konkretne, dobre izkušnje, ki jih z zaupanjem navdajajo.
Kako lahko pomagamo otroku, da bo z veseljem hodil v vrtec?
Pomembna je pozitivna naravnanost odraslih.
Pred samo vključitvijo je dobrodošlo, da se z otrokom pogovarjajo o vrtcu, gredo na sprehod mimo vrtca in jim ga pokažejo.
Ob vključitvi si je dobro vzeti nekaj časa, da lahko preživijo nekaj dni z otrokom v vrtcu. V času uvajanja in še kakšen teden, so otroci lahko bolj razdražljivi, utrujeni, slabo razpoloženi, zato je dobro razmisliti, kako bodo preživljali popoldneve. Umirjen čas v družinskem krogu, v ustaljenem ritmu s povečano mero pozornosti je gotovo na mestu.
V primeru, da imajo starši skrbi v zvezi z vključitvijo otroka v vrtec, pa je dobro, da o tem razmislijo in v vrtcu pridobijo vse informacije, ki jim bodo koristile, da se bodo lahko pomirili.
Kadar ima otrok dlje časa odpor do vrtca, je smiselno vztrajati oz. v katerem primeru ga je smiselno izpisati?
Po naših izkušnjah se ob uspešno izpeljanem uvajanju izrazito redko zgodi, da se pojavlja dolgotrajen odpor do vrtca. Vendar pride kdaj pa kdaj tudi do tega. Gre za vrsto različnih razlogov, ki lahko do tega pripeljejo in je zato težko dati splošen odgovor. V takih primerih je zato vedno modro, če se lahko dodatno posvetujemo z vzgojitelji v skupini, skupaj iščemo rešitve. Vsak vrtec ima tudi svetovalno službo, ki je vedno na voljo tako strokovnim delavcem, kot tudi staršem. Potrebno je pogledati od primera do primera, in ko lahko nekako ujamemo, kaj odporu botruje, tudi vemo, kaj je potrebno storiti. Izpis in poskus v kasnejšem trenutku je ena izmed možnosti.
Zakaj pride do tega, da otrok ne hodi rad v vrtec? Morda, ker ne najdejo prijateljev (ker so po značaju manj družabni), ker jim ni všeč vzgojiteljica, ker preveč pogrešajo starše?
Razlogi za odpor do vrtca so lahko zelo različni. Odpor se lahko pojavlja že od samega začetka, lahko pa se pojavi kasneje, ko se je otrok že lepo uvedel in je odpor odziv na določeno situacijo. Tej odpori so praviloma prehodne narave.
Stalno zavračanje vrtca je lahko povezano s slabo izkušnjo z ločevanjem od staršev, ne nujno vezano na vrtec, ki jo podoživi vsako jutro, ko se mora v vrtcu posloviti. Morda otrok težko naveže stik z drugimi odraslimi. Morda se težko vključuje v skupino, bodisi ker ne najde vrstnika, s katerim bi se vzajemno pritegnila, bodisi ker je sam izrazito zadržan in niti ne prepozna vabil vrstnikov. Če so doma težave, ima lahko otrok veliko potrebo po tem, da ostaja doma in »nadzoruje« dogajanje. Velika odsotnost staršev in posledično pogrešanje odnosa z njimi. Slaba skrb za prehrano in spanje, kar privede do izčrpanosti otroka. Vse to so lahko razlogi, zakaj otrok ne zmore vključitve v vrtec, saj je preobremenjen in nima moči za soočanje z novo situacijo.
Odpor se lahko pojavi tudi nenadno. Morda je prišlo v vrtcu do kakšnega konflikta, nesporazuma. Tudi večje spremembe lahko povzročijo stisko – zamenjava kadra, večje spremembe v skupini otrok ipd. Prihod sorojenca. To je samo nekaj možnosti.
Omeniti velja tudi, da so otroci različno občutljivi in da situacij ne gre presojati od zunaj, ampak da je pomembno spoštovati otrokov odziv in če prepoznamo, da je določena situacija pri njem povzročila negativno reakcijo, da ga v tem razumemo in podpremo, da bo zmogel narediti korak čez. Vsekakor zavračanja vrtca ne gre sprejeti kot nekaj sprejemljivega, ali pa preuranjeno razmišljati o izpisu. Priporočljivo je, da situacijo preučimo, s pomočjo vzgojiteljev in svetovalne službe. Sploh takrat, ko zavračanje traja dlje časa.
Po kolikšnem času, po vaših izkušnjah začetne težave ob uvajanju otroka v vrtec izginejo?
Otroci so si zelo različni pri tem, vendar običajno traja tja do pet ali šest tednov. Opažamo lahko povečano razdražljivost, slabše razpoloženje, večjo utrujenost, slabše spanje in spremembe v apetitu ipd. Po tem začetnem obdobju pa bi morali znaki postopoma izzveneti.
Ali imate še kakšen nasvet za starše, ki bodo dali otroka v vrtec?
Mislim, da je pomembno, da starši poskrbijo predvsem za dobro pripravo sebe in za temeljit pogovor z zaposlenimi v vrtcu. Če bo sodelovanje dobro zastavljeno in če bodo sodelovanje negovali ves čas bivanja v vrtcu, bo tudi za otroka dobro poskrbljeno.