Domov Odnosi in družinaPsihologija Kaj se dogaja z nami?

Kaj se dogaja z nami?

5 ogledov

Živimo v času, ko ima družna zelo kratek rok trajanja. Ko je ločitev že normalen del življenja. V redu, ni problema, se z možem ne razumeta več. Se odločita, da gresta narazen. Tudi to je prav. Potem pa se začne. Otroci. Zakaj si ženske vzamemo to pravico in jih vzamemo za orožje. Da se za svoje zamere, bolečine in razočaranja maščujemo prek otrok.

 

Vem da to ni pravilo, se pa dogaja. Prepogosto.

 

Odrasla visoko izobražena ženska v času, ko so knjige in oddaje o samozavedanju in družinskih vrednotah dostopne na vsakem koraku, izrazi, da je zanjo pomeni družina »ona in otroci«. Od kje takšno razmišljanje? In od kje si ženske dovolimo tako moč, da lastnim otrokom prepovemo oziroma onemogočimo, da so z očetom? Zakaj moški, ki smo si ga v prvi vrsti same izbrale za očeta svojih otrok, kar naenkrat ne sme biti oče? Smo res lahko tako brezsrčne do naših tako zaželenih in ljubljenih otrok? Ja, mož je razočaral ženo, ne pa otrok. Je to tako težko razumeti? In kdo bo otroku pokazal, kako živeti v svetu moških? Kako bo hčer vedela kako se obnašati ob moškemu ali kakšnega si izbrati, če ne bo vedela kako moški razmišljajo. Kako bo sin vedel kako biti moški v moškem svetu? Nas to niti malo ne skrbi? Ali mislimo, da bomo z izrazom »jaz živim samo za otroke« rešile vse primanjkljaje, ki jih bodo otroci imeli? Ali nam res lahko naše zakonske zamere zameglijo razum, da ne vidimo, da je odnos mož – žena drugačen kot odnos mati – oče?

Kaj je narobe z ženskami, ki pravijo: »Ti kar pojdi in bodi srečen z drugo, samo svojih otrok ne boš več videl.«? Verjamem, da nekaterim materam delam krivico, pa vendar vidim preveč zlomljenih očetov, ki ne vedo kako biti srečen moški in hkrati ostati oče. Odrastimo že in pustimo otroke zunaj naših peripetij.

Odrastemo pa le tako, da si priznamo, da določenih stvari ne moremo rešiti sami, da se zapletamo v nezdrava čutenja. Ko si priznamo, da rabimo pomoč, da niso za vse krivi drugi, da imamo tudi sami težave, takrat si dopustimo da odrastemo in postanemo srečni, kljub temu da nimamo moža, imamo pa srečne otroke, ki imajo za vzgled srečno mamo in očeta.

 

Vesna Janežič, psihoterapevtka, www.terapija-numina.si

© Vse pravice pridržane | Tridea d.o.o., Podkraj pri Zagorju 3A, 1410 Zagorje ob Savi