Darjan 
Ljudje pogosto razvijemo tudi strah pred neznanimi živalmi, pa tudi pred takimi, ki so morda del našega vsakdana. Ne glede na to, kako snažni smo in kako pogosto čistimo svoja stanovanja, so, denimo, pajki pogosto gostje v naših domovih. Za večino so pajki zgolj ena od žuželk, ki se pač občasno znajdejo v naši bližini, za druge pa ta drobcena bitja predstavljajo strah in trepet. Strah pred pajki oz. arahnofobija je sorazmerno pogost pojav, ki ga je težko premagati, čeprav zlasti v tem delu sveta (v Sloveniji) ni nekega racionalnega razloga, da bi se pajkov morali bati. Tokrat vam predstavljamo zanimivo zgodbo, kako je tak strah mogoče premagati in vse skupaj razviti v zelo resen hobi.
Darjan Lapanje
Matijo Lavriha sem spoznal pred kratkim in bolj po naključju slišal za njegovo zanimivo zgodbo. Mladenič iz Dolenjske se je namreč že od malih nog soočal z arahnofobijo oz. z velikim strahom pred pajki, ki pa ga je uspel premagati.
»Že od malega je bila to neka fobija, čeprav povsem neutemeljena. Pred pajki sem enostavno imel strah, ne vem, mogoče sem se bal, da me pičijo. Mogoče to celo ni bil strah, ampak bolj strahospoštovanje, kaj se lahko zgodi ob bližnjem srečanju s to žuželko. Od daleč sem pajka še lahko nekako toleriral, vsekakor pa jih nisem nikakor hotel meti blizu, niti tistih malih, ki so, resnici na ljubo, pogosto naši sostanovalci. Enostavno sem se jih izogibal oz. če sem pajka opazil doma v kakšnem kotu, sem ga moral imeti pod stalnim nadzorom, da se mi ne bi slučajno približal«, v smehu pove Matija.
Strah in radovednost
Kljub vsemu pa ga je misel na te žuželke tako intrigirala, da je na spletu začel brskati za različnimi videoposnetki, sploh takimi, ki so prikazovali ptičje pajke. Kljub strahospoštovanju, ki ga je gojil do pajkov, so se mu ta bitja zdela izjemno lepa in zanimiva. Naj za vse tiste, ki ptičjih pajkov ne poznate, povemo, da gre za relativno velike živali, ki običajno dosegajo velikosti nekje med 10 in 15 centimetri, največje vrste pa lahko zrastejo celo do velikosti okoli 30 centimetrov.
»Začelo se je z ogledovanjem video posnetkov, nato pa je brat dobil idejo, da bi ptičjega pajka doma imela tudi sama. Moja reakcija je bila sprva seveda pričakovana: te živali nikakor nisem hotel imeti doma«, pojasni Matija in doda, da mu je kljub vsemu bratova ideja dala misliti in je začel zbirati informacije o tem, kakšen je strošek nabave take živali, kakšne so njene potrebe za preživetje, kaj vse ji je potrebno nuditi… Z bratom sta se o vsem tem pogovarjala čedalje več, pridobivala nove in nove informacije, leta 2019 pa sta naposled kupila prvega pajka.
Strah ni takoj izginil
Kot pojasni sogovornik, je bil prvi ptičji pajek v njegovi lasti izredno lep, kljub vsemu pa se ga je bal. Konec koncev gre za vrsto žuželke, ki je bistveno večja od pajkov, ki smo jih vajeni v Sloveniji oz. v tem delu sveta. »Šlo je za indijsko vrsto, ki je izjemno hitra, zaradi česar je bil sam začetek spoznavanja z živaljo kar nekakšna avantura. Nekaj dni sem to bitje samo opazoval od daleč, nato sem se nanj nekako navadil. Po nekaj mesecih pa sem že imel toliko prakse, da mi je postalo jasno, da je pajka mnogo bolj strah kot mene«, v smehu pojasni Matija in doda, da gre za žuželke, ki se načeloma bolj ali manj skrivajo in čakajo na plen oz. hrano, za napad pa se odločijo le, ko so prestrašene in res nimajo drugega izhoda.
Na tem mestu naj poudarimo, da so ptičji pajki strupene žuželke, ki pa jih glede stopnje strupenosti v grobem delimo na ptičje pajke novega in starega sveta. Kot novi svet sta pri tem mišljeni Južna in Severna Amerika, pajki ki prihajajo od tam pa imajo relativno blag strup. Nekako bi jih po strupenosti lahko primerjali s pikom čebele. Imajo pa ti pajki poleg strupa še dodatno obrambo – na zadku imajo dlako, ki ob stiku s človeško ali živalsko kožo povzroči srbenje. Na drugi strani pa so ptičji pajki iz Afrike in Azije, ki pa so precej bolj strupeni in jih je zato bolje pustiti pri miru.
Pajek tudi napade
Seveda me je zanimalo, če je Matija sčasoma svoj strah premagal do te mere, da je pajku dovolil, da zleze na njegovo roko. Odgovori mi pritrdilno, pri čemer pa pove, da tega ne počne več prav pogosto, saj gre pri takem ravnanju za situacijo, ki je za žival nenavadna in bi jo s tem zgolj vznemirjal. Poleg tega lahko pride do ugriza, ki ga je Matija že izkusil tudi na lastni koži.
»Bila je moja krivda. Šlo je za pajka, ki sem ga dobil na novo, in že zaradi tega je bil precej razdražen. Nato sem mu dodaten stres povzročal še s tem, da sem drezal vanj in žival se je pač odzvala tako, da se je branila kakor se pač ptičji pajek brani. Ugriz sicer ni bil nevaren, bil pa je boleč. Ti pajki imajo namreč zobe velike poldrugi centimeter, zato izkušnja nikakor ni bila prijetna in je zagotovo nikomur ne priporočam«, pojasni Matija.
Ena večjih zbirk v Sloveniji
Strah je bil očitno premagan, celo več: naklonjenost do teh nenavadnih bitij je pri Matiji postala tako velika, da je začel svojo zbirko pajkov povečevati. »Na začetku sem pajke kupoval predvsem od ljudi, ki so tovrsten hobi opuščali in sem lahko nove primerke kupoval po relativno ugodni ceni. Že v roku enega leta se je ptičjih pajkov pri meni doma nakopičilo toliko, da je moja soba počasi že postajala premajhna,« v smehu pove Dolenjec. Danes ima skupno preko 300 ptičjih pajkov, s čimer je to največja zbirka na Dolenjskem, pa tudi ena večjih v Sloveniji, čeprav, kot pove, to ni bil nikoli njegov cilj.
Matijeva zgodba je tako lep primer, kako lahko strah premagamo, če se z njim soočimo. V določenih primerih seveda to ni mogoče, včasih pa je potrebna le dobra mera poguma in malo vztrajnosti. Nenazadnje lahko strah včasih pretvorimo tudi v nenavaden, a izjemno zanimiv hobi. Našemu sogovorniku je to vsekakor uspelo.