Zdi se, da je korona kriza že za nami, čeprav smo v preteklih tednih tudi v našem uredništvu izkusili, da temu ni čisto tako. Videti pa je, da so se bolj ali manj zaključila vsaj obdobja zapiranj javnega življenja in šolanja od doma. Nihče pa zares ne ve, kakšne bodo posledice tako dolgo trajajočega obdobja negotovosti, zlasti tiste, ki jih utegnejo občutiti naši najmlajši. Poleg tega se bliža še zaključek šolskega leta, ki utegne poskrbeti za dodatno mero stresa med šolarji in vse skupaj le še poslabšati.
Vsekakor bosta pretekli dve leti ostali v spominu vsem. Z gotovostjo pa vendarle ne moremo vedeti, kakšne bodo posledice tega nadvse čudnega obdobja, ki smo mu bili priča. Še bolj nepredvidljive pa so posledice, ki bi jih lahko občutili mladi. Sploh če osvetlimo še eno težavo, s katero se srečujejo – stres v šoli.
Mnogi odrasli prehitro pometemo to témo pod preprogo, češ, saj so mladi, si bodo že opomogli. Vendar ni čisto tako. Stres v šoli je še kako resničen in ima lahko dolgotrajne posledice. Poleg šolskih obveznosti moramo v obzir vzeti še vse obšolske dejavnosti, ki so tako rekoč skorajda samoumevne za današnjo mladino. Slišim nešteto zgodb staršev, ki pravijo, da še sami ne dohajajo urnika vseh obveznosti njihovega otroka. Poleg skoraj polovice dneva, ki ga preživijo v šoli, svoje popoldneve po navadi prebijejo na zadnjem ali sovoznikovem sedežu avtomobila na poti od pevskih vaj, do treninga nogometa, nekoliko kasneje pa še v glasbeno šolo na ure kitare, bobnov ali violine. Ko se zvečer vrnejo domov že dodobra izžeti, jih čaka še domača naloga.
Ni lahko. Ne glede na to, ali so si obveznosti izbrali sami, ali pa so se za njih odločili starši v želji, da bi njihov otrok poslal naslednji Steve Jobs. A niso samo starši tisti, ki ženejo svoje otroke. Daleč od resnice. Verjetno so starši le tisti, ki želijo svojim otrokom samo najboljše v življenju. Mogoče tisto, česar sami niso imeli oziroma česar niso dosegli. Naši otroci so izpostavljeni še veliko večjemu stresu praktično takoj, ko stopijo iz varnega zavetja doma. Nemalokrat se zgodi, da se prava izpostavljenost stresu zgodi kar med vrstniki samimi.
Odnos do spolnosti in prepovedanih substanc
Dejstvo, da moramo biti podobni temu ali onemu, početi to in tisto, je samo po sebi zastrašujoče za vse, sploh pa za mladostnike, ki svojo osebnost šele razvijajo. Prisiljeni so slediti popularnim vzgibom, ki velikokrat presegajo razvitost čustvene inteligence, ki pritiče njihovi starosti. Pritiski vrstnikov, da je treba piti alkohol ali konzumirati prepovedane substance, so neprestani. V današnjem času se mladi tudi vse bolj pogosto srečujejo s spolnostjo, češ: To počnejo vsi in če želiš biti »kul«, boš to počel tudi ti. Stvari, ki jih otroci počnejo, da bi bili sprejeti v »popularne« skupine, lahko močno vplivajo na posameznikovo dojemanje življenja, seveda pa lahko vse to vodi v nezdrav odnos do spolnosti, substanc in medsebojnih odnosov.
Mladim stres predstavljajo tudi učitelji in profesorji. Da ne bo pomote – ogromno je takšnih, ki imajo svoje učence iskreno radi in se veselijo vsakega njihovega uspeha, prav tako jim pomagajo, ko pomoč potrebujejo. Obstajajo pa tiste izjeme, ki od svojih učencev pričakujejo nemogoče. Nemogočo količino domačih nalog, neverjetno težko čtivo, ki ga mladostnik ni sposoben razumeti, neprestano preverjanje znanja… Velikokrat se zgodi, da so profesorji tisti, ki svoje učence ženejo preveč in nad njimi izvajajo pritisk v smislu, da ne bodo prišli nikamor v življenju, če določene snovi ne bodo razumeli in »da ne bo nikoli nič iz njih«, kot radi rečemo. Pozitivna motivacija je vedno na mestu, nesprejemljivo pa je, da od nekoga pričakujemo, da bo dosegel tisto, kar smo si zamislili, da bi moral doseči.
Odrasli smo učitelji
Vsi odrasli smo na tem svetu postavljeni v vlogo učitelja. Bodimo mladim zgled. Spodbujajmo jih v radovednosti, v iskanju samih sebe in njihovega poslanstva. Naj bodo kreatorji svojega lastnega življenja. Tukaj smo, da jih usmerjamo v dobra dela ter v pristne in ljubeče odnose do soljudi. Stres vsakemu od nas pomeni nekaj drugega. Ker smo si tako različni, so tudi naša občutenja različna. Nekdo je bolj trdoživ in sam lahko premaga vse, kar mu življenje vrže pod noge. Spet drugi so nekoliko bolj občutljivi, senzibilni, če želite. Takšne osebe verjetno potrebujejo nekoliko nežnejšo roko, da jih vodi skozi življenje. In nič ni narobe s tem. Vsi smo individuumi in svet je lepši v barvah. Poskrbimo, da bomo vsi lahko uživali v svetu zdrave družbe, ki ji je mar za sočloveka in okolje
