Vsak od nas je v življenju že velikokrat občutil strah. Ta je včasih upravičen, spet drugič manj, a dejstvo je, da gre za posebno čustvo, ki nam je prirojeno in je s tem del nas. V resnici gre za naš odziv na stresnituacije, ki je v svojem bistvu izjemno koristen in je človeški vrsti pomagal preživeti skozi tisočletja.
Svet se trenutno sooča z več različnimi krizami, posebej pa skrbi vojna, ki se je razbesnela v naši skorajda neposredni soseščini. Vse to v ljudeh zbuja strah pred tem, kaj vse
nas še čaka in kaj bi se po najbolj črnih scenarijih lahko zgodilo tudi pri nas. Seveda vsi upamo in si želimo, da to tega ne pride. A kaj pravzaprav je strah? Od kod izvira in kaj je njegov osnovni namen?
Da je strah znotraj votel, okoli pa ga sploh ni, so nas učili že v otroštvu, da bi nam tako zmanjšali občutek strahu, ki ga otroci lahko razvijejo ob marsikaterem, povsem normalnem pojavu. Dejstvo pa je, da je zelo malo čustev, ki imajo na naše obnašanje tako velik vpliv, kot ga ima prav strah.
Če se nekoliko poglobimo, lahko ugotovimo, da je strah pravzaprav osnovni mehanizem za preživetje, ki se pri človeku sproži kot odgovor na določene dražljaje, kot sta na primer bolečina ali nevarnost. Gre za našo sposobnost prepoznavanja nevarnosti in vodi k potrebi po soočenju z nevarnostjo ali begu pred njo. Od tod tudi izhaja osnovna »klasifikacija« odziva na strah (boj ali beg).
Poznamo sicer še tretjo možnost, ki se zaradi doživljanja strahu zgodi v izrednih primerih, ko se ne soočimo, niti ne bežimo, ampak enostavno otrpnemo. Seveda se človeku dojemanja strahu ni potrebno učiti, ampak nam je to čustvo prirojeno. Zanimivo pa je, da se strahu lahko tudi nalezemo, zlasti s posnemanjem in opazovanjem obnašanja drugih.
Strah pri človeku ni le reakcija na dejansko nevarnost, ampak tudi na morebitne, pričakovane in namišljene nevarnosti, tudi takšne, ki se morda nikoli ne bodo nikoli zgodile. Pri vsem skupaj pa je pomembno tudi, da znamo razlikovati med strahom in tesnobnostjo. Strah je pogosto povezan z določenimi vedenji bega in izogibanja, tesnobnost pa je posledica groženj, za katere se nam zdi, da jih ne moremo nadzirati.
Strah se sicer skoraj vedno nanaša na prihodnje dogodke, lahko pa je tudi odziv na trenutno dogajanje. Vsi judje imamo namreč instinktiven odziv na morebitno nevarnost, ki je zelo pomemben za preživetje vrste. Strah je tako nekaj povsem naravnega, večji problem pa nastane, ko je ta tako intenziven, da nas začne ovirati pri vsakdanjem življenju. V takem primeru pa že govorimo o fobiji.
Če torej strnemo – strah je nekaj normalnega in je del človeka že od pradavnine. Pomembno pa je, kako se nanj odzovemo, kar vpliva tudi na to, ali ga premagamo ali ne. Zagotovo nam bo koristilo, če bomo na življenje zrli z optimizmom in ne bomo vselej pričakovali najslabšega možnega izida. Še bolje pa bo, če smo pri tem aktivni in poskusimo narediti vse, kar je v naši moči, da kot posamezniki in kot družba zgradimo svet, v katerem bo več ljubezni in manj strahu.
