Milan 
Prazniki so čustveno nabit čas, ko se nam zdi, da je vsako čustvo tudi potencirano. Tako veselje kot žalost, osamljenost in jeza. Vsa čustva, še posebno tista potlačena, lahko marsikdaj povzročijo težave ali v skrajnem primeru tudi bolezen na fizičnem nivoju. Prazniki in meseci polni pričakovanj in po drugi strani za nekoga razočaranje in čustvena nihanja, mariskomu povzročijo nelagodje, včasih tudi stisko. Ste kdaj pomislili, kako vsa čustva in čustvena turbolenca lahko vplivajo na nas? Tokrat smo o čustvih povprašali Estero Remec, svetovalko za osebnostno in duhovno rast na področju čustev, ki vodi delavnice in individualna svetovanja prav iz te tematike.
BOJANA ZMAZEK MESEC
Kako vi vidite vlogo čustev v našem življenju?
Čustva lahko primerjamo s kompasom. So naš notranji kompas. Življenje izkušamo preko občutenja in ne preko razmišljanja. Zato je izredno pomembno, da prenehamo govoriti, da smo v redu, če čutimo da nismo. Pomembno, da si priznamo, kaj resnično čutimo. Vedeti moramo, kje se nahajamo, če želimo priti do cilja.
Kakšne so lahko pasti “pozitivizma”, tistega navideznega veselja, ko si govorimo “vse je dobro”, a v resnici vemo, da ni?
Zdaj je pravi čas, da se iz nepristne pozitivnosti pomaknemo v avtentičnost. Da si dovolimo sebe čutiti. Dovolimo biti. Tudi tisti, ki učijo, da se moramo ves čas odlično počutiti, se ne, le da nam tega ne povedo. Duhovni perfekcionizem s svojo ultra pozitivnostjo, lahko povzroči ogromno škode, saj ljudi prepričuje, da je z njimi nekaj narobe, da jim je spodletelo, da jih bodo ljudje zavrnili, če bodo čutili in izrazili tudi t. i. negativna čustva, kot so strah, jeza, žalost, ki pa jih popolnoma vsi občutimo, saj so del našega življenja.
Nepristna pozitivnost in sprenevedanje sta ustvarila ogromno škode, saj ljudi ločujeta od lastnih čustev in občutenja, ki predstavljajo kompas v življenju posameznika. Ljudje na tak način izgubljajo stik z lastnimi potrebami in željami. Negativna čustva so označena kot nekaj slabega, a v samem bistvu so več kot dobrodošla, saj nam pokažejo, kje se nahajamo. Dokler pa ne vemo, kje se nahajamo, niti ne vemo, kam smo namenjeni. Zato večina ne živi svojega življenja. So mornarji brez kompasa, čigar barka izgubljena pluje po odprtem oceanu.
Živeti z zavedanjem je čisto nekaj drugega, kakor biti pozitiven. Če želimo biti zavestni, moramo najprej postati avtentični. Avtentičnost pa prepoznava oboje – pozitivno in negativno v nas.
Torej negativo čustvo potemtakem niso slabo čustvo?
Absolutno. So del našega življenja in predstavljajo kontrast. Šele ko vemo, česa si ne želimo, lahko vzklije želja po željenem. Brez črne ne bi nikoli prepoznali bele. Brez bolečine, nikoli izkusili radost. Brez negativnih čustev ne bi nikoli prepoznali pozitivnih.
Vsi smo že bili v situaciji, ko smo mislili, da imamo vse pod kontrolo, ko je življenje ubralo svojo pot. Kakšni ste postali? Zmedeni? Tečni? Jezni? Razočarani? Ste občutili bolečino?
Popolnoma v redu je, če tako čutimo. Tudi neprijetna čustva so del mavričnega čustvenega spektra. Zato je veliko bolj osvobajajoče, da si dovolimo izkusiti tudi njih, kot se pretvarjati, da jih ne občutimo. Veliko bolj zdravo jih je sprejeti, kot si govoriti, da tega ne bi smeli občutiti. Ko si jih dovolimo doživeti, se tudi odmaknejo. Zato negativna čustva niso negativna. So neprijetna, niso pa nezaželena, saj nam kažejo smer.
Zakaj velikokrat radi skrivamo bolečino in jo težko pokažemo pred drugimi?
Bolečina seveda ni najbolj prijeten občutek, bi pa veliko manj bolelo, če ji ne bi dajali še dodaten negativen pomen. Kadar ni vse tako kot si zamislimo, imamo mnogokrat občutek, da nam je spodletelo. Odklopite se od prepričanja, da ste nekaj storili narobe, če se situacija ni zgodila v času, ter na način, kot ste ga predvideli. Če ste v bolečini, to ne pomeni, da se niste naučili pretekle lekcije, da ne vidite širše slike, da ste preslišali sporočilo, da se je življenje zarotilo proti vam. Ali celo, da niste na dovolj visoki ravni duhovnega razvoja, kot bi vas znal kak mojster prepričati. Ravno nasprotno – bolečina je dokaz, da napredujete in ste v globoki preobrazbi. Kot najbolj dragocen biser, ki nastaja v školjki na dnu oceana. Zaznavanje bolečine je potrditev, da ste ta hip v procesu spremembe, ki je sicer niste načrtovali, a ona trka na vrata. Zdaj je njen čas. Bolečina je način, kako telo prepozna nepričakovano spremembo. Ko začutimo bolečino, smo v procesu globokega in intenzivnega zdravljenja. Bolečina ni vsiljivka. Le pomakne nas na nepoznan teritorij, saj smo zreli za nove izkušnje. Pomaga nam, da spustimo vse, kar nam nič več ne služi – stara prepričanja, škodljive vzorce, neizpolnjujoče odnose. Dokler se ne pojavi naša “prijateljica” bolečina, se pač ne odločimo za preobrazbo. Če pa je že vstopila v vaše življenje, ji vsaj izrecite, kot vsak dober gostitelj, dobrodošlico. Prinaša vam darilo. Prej ko ga boste sprejeli, prej bo odšla svojo pot.
Za negativna občutja pogosto krivimo okolico. Kako gledate vi na to?
Bolečino, jezo in žalost nam ne povzročajo ljudje in situacije, kot pogosto mislimo, ampak predvsem naše “upiranje” trenutni situaciji. Trpljenje izhaja iz upiranja, ker ne želimo sprejeti trenutka takšnega kot je. Naša ideja o tem, kako bi moralo biti, nas dela nemirne. Turbulence že same po sebi niso najbolj prijetne, z upiranjem pa jih le še ojačujemo. Trenutna situacija je takšna, kot pač je. Sprejmite jo. Dokler tega ne storite, boste zaman poskušali odveslali naprej, kajti sidro še ni dvignjeno. Dvignite ga in si dovolite pogumno zapluti dalje. Vsako negativno čustvo se pojavi iz ljubezni do nas, da ga ozavestimo, kar nam omogoči, da se pomaknemo naprej v smer rasti in ljubezni do sebe. Vsakršno upiranje pa prinaša zgolj težave in bolezni. Sicer pa, od kje nam ideja, da to, kar se nam dogaja, ni dobro za nas? Če ni prijetno, še ne pomeni, da ni v naše najvišje dobro.
Pravijo, da osredotočanje na negativna čustva, ustvari še več negativnosti?
Kadar zanikamo na primer svojo žalost ter se trudimo biti pozitivni, uporabljamo pozitivno naravnanost z namenom, da zanikamo, kar dejansko čutimo. Če želimo sprostiti negativno izkušnjo, se moramo z njo soočiti, ne pa se obračati stran. Bolj se nečemu upiramo, bolj raste. Če vam rečem »ne mislite na sladoled«, boste seveda točno nanj pomislili. Vsa potlačena negativna čustva predstavljajo naše sence. Sence, ki se nahajajo v naši podzavesti. Če jih želimo ozavestiti jih moramo osvetliti, torej se z njimi soočiti. Zato pozitivna naravnanost deluje le, kadar v nas ni senc. Zakon privlačnosti je postavljen kot zakon zrcaljenja. Zato tudi sence privlačijo v naše življenje podobne situacije, ljudi in izkušnje. In zato nam nobena afirmacija, vizualizacija ali pozitivno razmišljanje, ne bo prineslo v življenje želenega, dokler ne osvetlimo naših senčnih delov podzavesti, ki jih občutimo kot negativna čustva, ki želijo pozornost in integracijo.
Če rečete, da delo s sencami ustvarja še več senc, je to enako, kot če bi v kuhinji pomivali posodo in mislili, da bo zaradi pomivanja nastalo še več umazane posode. Seveda to ne drži. Sčasoma bo pomivalno korito prazno in čisto.
Zakaj je ljubezen do sebe tako pomembna? Pogosto se na primer razdajamo za druge, nase pa pozabljamo …
Ljubezen do sebe je temelj vsemu. Vprašajmo se, kolikokrat v imenu »dobrote« oz. v kontekstu “kaj si bodo mislili drugi” delujemo proti sebi?
Vsakič, ko ne upoštevamo tega kar čutimo, delujemo proti sebi.
Povabljeni smo na zabavo, kamor nočemo, a vseeno gremo in se zapustimo.
Smo žalostni, a vztrajamo, da smo v redu in se zanikamo.
Smo jezni, a se pretvarjamo, da nismo in se negiramo.
Čutimo, da telo potrebuje počitek, a ga ne upoštevamo in se pustimo na cedilu.
Prevečkrat srečujem ljudi, ki so postali obsedeni s samorazvojem, obremenjeni z idejo o popolnosti, ter s tem postali sovražniki sebe. Vse, kar ni postavljeno na temelju, ki se mu reče LJUBEZEN DO SEBE, se vedno zruši kot hiška iz kart.
Ljubezen do sebe se izraža skozi sprejemanje vseh aspektov sebe, brez izjeme. Upiranje nekemu delu nas samih pa je tisto, ki povzroča bolečino. Ljudje se borimo proti temu, česar pri sebi ne maramo ter se želimo te lastnosti rešiti, namesto da bi si jo dovoljevali. Tisto, kar lahko spremenimo, bomo vedno lahko spremenili. Česar ne moremo, sprejmimo.
Kaj bi še svetovali našim bralcem?
Postali smo preresni! Je že res, da je osebnostna rast v samem bistvu delo na sebi, nikakor pa ni delo proti sebi. Mnogim delo na sebi in način zdravega življenja predstavljata napor in prisiljevanje samega sebe, češ nisem dovolj dober, pa potrebujem še to in to. Vendar pa ne morete pričakovati pozitivnih rezultatov, če stvari počnete na silo in brez navdušenja. Delajte tisto, kar vam daje dober občutek. Tisto, kar čutite, da je dobro za vas. Tisto, kar vam nariše nasmeh na obraz. In naredite danes nekaj spontanega in nagajivega, da boste videli, če ste sploh še živi! Predvsem pa se imejte radi. Želimo vas pristne in avtentične, ne pa popolne.