Živite zase in pustite živeti drugim …
Kot je preroško zapisal dr. Janez Rugelj že leta 1999, je soodvisnost oblika nevroze, ko soodvisnik stopa v partnerski odnos z odvisnikom. Nastopa v mazohistični (trpeči) vlogi, stisko trpljenja pa redno razbremenjuje v občasnih sadističnih izbruhih.
Od koga so odvisni soodvisniki?
Soodvisniki hlepijo po potrditvah pomembne osebe zato, da bi zmanjšali kronično duševno bolečino oziroma da bi se omamili. Ta oseba je lahko eden od staršev, otrok, partner ali avtoriteta. Posledica nezdrave potrebe po potrditvi je pretirana odvisnost od določenih ljudi, kar povzroči motnje v odnosih.
Zaradi bolezenske odvisnosti z odnosni zasvojenci pristajajo tudi na odnose, v katerih ne morejo zadovoljiti svojih zdravih potreb po človeški bližini, prijateljstvu, spoštovanju, zaupanju in sodelovanju, kar vse so sestavine zdrave ljubezni. Bolj jih privlači odvisniški odnos, v katerem lahko preigravajo svojo notranjo dramo o zapuščanju, nezaupanju, izdajstvu, ignoriranju, varanju. Takšne odnose imajo večinoma z drugimi odvisnimi ljudmi, saj so zaradi svojih posebnih osebnostnih lastnosti idealni partnerji zasvojenih ljudi.
V čem je soodvisnost drugačna od običajne zasvojenosti?
Kljub mnogim skupnim lastnostim je soodvisnost različna od drugih zasvojenosti. Poglavitna razlika se skriva v tem, kakšno reakcijo potrebujejo zasvojeni od svojih partnerjev, da bi se dobro počutili.
Vrsta odvisnosti od odnosov:
– odvisnost od romantičnih odnosov, za katero je značilna preokupiranost z romantično vznesenostjo in čarovnijo zaljubljenosti,
– odvisnost od specifičnega tipa destruktivnih odnosov, ki se kar naprej ponavljajo, na primer z nasilnim moškim ali z alkoholikom,
– soodvisnost od spolno odvisnega partnerja, ki ima svoje posebnosti v tem, da se zlasti spolno vedenje v odnosu povsem podredi specifičnim spolnim potrebam partnerja in nadzoru njegovega vedenja.
Zakaj vztrajamo v soodvisnem odnosu?
Soodvisnik se odloči za zdravljenje šele tedaj, ko so negativne posledice njegove soodvisnosti ali partnerjeve zasvojenosti prehude, da bi jih mogel prenašati. Kadar so najbližji zasvojenega soodvisni, ves bolezenski pritisk prevzamejo nase. S tem zasvojenemu omogočajo, da se še naprej omamlja, in se hkrati z njim slepijo: “Saj ni tako hudo! Treba je poskusiti še enkrat! S tem izražam svojo veliko ljubezen in … ko bo on to razumel, se bo spremenil in vsi bomo srečni!”
Zdravljenje soodvisnosti
Številni avtorji raznih teorij ponujajo izhode iz soodvisnosti in skušajo prikriti dejstvo, da gre za oblike karakterne nevroze in običajnih odnosnih disfunkcij, ki jih ni mogoče dokončno ozdraviti (ker za to nista nikoli polno motivirana oba partnerja), ampak jih je mogoče samo blažiti (za visoko plačilo).
V ta model soodvisnosti vstopi terapevt na ta način, da spodrine enega od partnerjev, kar pa ni etično, saj psihoterapirani partner uporablja (zlorablja) drugega po “navodilih” psihoterapevta. Zato je treba delati z obema, samo z enim pa šele, ko se partnerja razideta in odselita eden od drugega. “Psihoterapiranje” samo enega partnerja nikakor ne more biti uspešno, saj ima terapevt pomankljivo znanje o njem, če ne vidi in sliši tudi drugega v raznih partnerskih interakcijah.
“To ni knjiga, ki bi vas naučila pomagati svojemu alkoholiku (hazarderju, deloholiku, zasvojencu s hrano, spolnostjo, upornemu najstniku, kriminalcu, domačemu nevrotiku.). To je knjiga o vaši največji in hkrati morda najbolj zapostavljeni odgovornosti – odgovornosti do samih sebe; o tem, kaj lahko naredite zase.” Melody Beattie, avtorica