V kolikor spadate med tipične predstavnike našega naroda v tridesetih letih, imate službo, morda tudi partnerja in kak podmladek-ni pa nujno, hrepenite po osamosvojitvi. Velika stvar. Sploh v danih razmerah. Samostojnost, neodvisnost pa se obravnava zelo zanimivo. Namreč, če se staršem naselite eno nadstropje višje, si še vedno delite vhod, nekaj bele tehnike in ste dobrodošli v hladilniku, potem to ni to. Staršem dobesedno hodite po glavi. Ampak to je pač naš domač model. Generacije, ki si gredo na živce ne morejo narazen. Ampak nekaj državljanov pa pogumno preseka popkovino, si dovoli pokukati preko bilk v gnezdu in skočiti v neznano-“na svoje”. Govorim o najemu stanovanja. Vaja za kasnejši nakup.
Takole vam povem. Selitve, najemodajalce, najemnike in vse igralce v teh zgodbah poznam. Do obisti. Najprej sem se na svoje odselila sama. Kasneje sem se selila v najemniško stanovanje s partnerjem. prišl so tudi otroci, eden, dva…. in kasneje žal tudi ločitev in spet selitev. Ampak zadnja. Od tod grem samo še v lastniško stanovanje. Vsekakor pa vsaka selitev pridene mnoge izkušnje, tako lepe kot grenke in seveda pregovorno drži, kdor se trikrat seli, je kot, da enkrat pogori. Evo, prestala tudi to, k sreči ni nič gorelo, se je špa ob sporu z zadnjo najemodajalko poteno kresalo. Več o konkretnih nasvetih in izkušnjah vam prišepnem jutri. Do takrat pa lahko noč in prijeten počitek. Jutri je nov dan.