Špela 
Metka Žitnik Šircelj
Motnje hranjenja vseh oblik so dandanes v velikem porastu. Prizadanejo tako moški kot ženski del populacije, slednjega pogosteje. Motnje hranjenja so skupina bolezni, ki je bila do pred kratkim znana le ozkemu krogu strokovnjakov, ter je v zadnjih desetletjih prerasla v bolezen moderne dobe.
Motnje hranjenja predstavljajo pomemben javno zdravstveni problem. Vzroke za nastanek motenj hranjenja lahko razdelimo na tri velike skupine: biološko–genetsko, socio–kulturno in družinsko. Motnje hranjenja so težko ozdravljiva bolezen, ki lahko ogrozijo tudi življenje in so posledica neustreznega razvoja identitete, ki se kaže tako na socialnem kot tudi na spolnem področju v občutku nezadostnosti. Motnje hranjenja so torej zunanji izraz globjih socialno-psiholoških in čustvenih problemov (Sternad, 2001).
Najpogosteje se vzroki prepletajo
Večinoma gre za prepletanje vzrokov iz vseh treh skupin. Med motnje hranjenja uvrščamo: anoreksijo nervozo, bulimijo nervozo, kompulzivno prenajedanje in novejše oblike (ortoreksija, pregoreksija in bigoreksija nervoza). Lahko se pojavijo kot samostojne oblike bolezni, možne pa so tudi njihove kombinacije oziroma prehajanje ene oblike motenj hranjenja v drugo.
Skupne značilnosti vseh teh oblik zasvojenosti s hrano po besedah Sanje Rozman (1998) so:
– nezadovoljstvo s telesnim videzom,
– prizadevanje za idealno telesno težo z zlorabo diet in telesne vadbe,
– zloraba raznih manevrov za izločanje že zaužite hrane,
– tlačenje čustev jeze, žalosti, osamljenosti, sramu, premajhnega samospoštovanja,
– zavračanje čustvene in telesne bližine ter strah pred spolnostjo
– skrivanje pred drugimi ljudmi in izolacija.
Pri vseh oblikah motenj hranjenja gre na eni strani za iskanje varnosti, ljubezni, topline, uspeha, nagrade, smisla življenja, lastne ustvarjalnosti, lepote, harmonije, vitalnosti, ter beg pred problemi, zlorabami vseh vrst, previsokimi zahtevami, neprijetnimi čustvi in občutji, lastnim telesom in notranjo praznino na drugi strani (Švab, 1998).
Družinski dejavniki tveganja
Negativni vplivi v družini lahko igrajo pomembno vlogo pri nastanku in ohranjanju motenj hranjenja. Nekatere študije so prikazale vpliv družine in njene strukture na pojav in ohranjanje motenj hranjenja.
Družina je namreč zelo pomemben faktor pri nastanku motenj hranjenja. Študije kažejo, da je za družine oseb z anoreksijo značilna hiperprotektivnost, separacijski problemi in omejevanje razvoja avtonomnosti, neobičajno nizko število konfliktov (izogibanje konfliktom) ter redko izražanje čustev oziroma emocionalna hladnost (Copek in Ucman, 2010). Družine oseb z bulimijo pa raziskave najpogosteje povezujejo z lastnostmi kot so družinska disharmonija in hostilnost. Starši v teh držinah so bolj zavračajoči, manj skrbni, izražajo manj empatije, pogosto zanemarjajo otroke in vzbujajo v njih občutke krivde. Matere so se izkazale kot izrazito dominirajoče in zahtevne. V teh družinah je bilo ugotovljeno veliko več odkritega izražanja čustev kot pri družinah oseb z anoreksijo, vendar so bila to predvsem čustva z negativnim priokusom (pogostost konfliktov, kritiziranje).
Genetski dejavniki tveganja
Podatki o družinskih vzorcih pri osebah s kompulzivnim prenajedanjem so redki, kar otežuje podajanje splošnih sklepov (Copek in Ucman, 2010). Nekateri avtorji zakjučujejo, da naj bi bile družine oseb z kompulzivnim prenajedanjem manj kohezivne in bolj ekspresivne kot družine oseb z anoreksijo in bolj kohezivne in manj ekspresivne kot družine oseb z bulimijo.
Anoreksija je osemkrat pogostejša pri ljudeh, ki imajo sorodnike z motnjo hranjenja. Nekateri zdravniki menijo, da je genetski dejavnik vzrok za veliko primerov motenj hranjenja. Dvojčki imajo večje možnosti, da v primeru, ko eden zboli za motnjami hranjenja (anoreksija nervoze, bulimije nervoze in debelost), lahko zboli še drugi (Morris in Brbljane, 2007). Raziskovalci so našli posebne kromosome, ki lahko povečajo možnost nastanka bulimije ali anoreksij. Zlasti regije na kromosomu 10 naj bi bila povezane z bulimijo in debelostjo (Morris in Brbljane, 2007). Pomemben dejavnik tveganja je prekomerna telesna teža ob rojstvu in v otroštvu. Deduje pa se tudi nagnjenost k specifičnim osebnostnim potezam, ki so rizične za razvoj motenj hranjenja. Med njih uvrščamo: perfekcionizem, pretirano storilnost, izrazito pridnost, potrebo po potrjevanju, pohvalah in potrditvah s strani okolice.
Mediji kot dejavniki tveganja
Na eni strani oglaševalci tržijo različne programe in pripomočke za zniževanje telesne teže in predstavljajo anoreksične modele kot paradigmo seksualne želje. Oblačila so oblikovana za zelo suhe, kljub dejstvu, da jih lahko le malo žensk dejansko nosi (Field in sod. 2008). Na drugi strani pa mediji javnost bombardirajo s privlačnimi oglasi za uživanje hrane, zlasti visoko kalorične in nezdrave hrane.
Hormonske nepravilnosti kot dejavniki tveganja
Hormonske motnje so pogoste pri motnjah hranjenja. Prisotne so kemične motnje v delovanju ščitnice, reproduktivnih regijah in področjih, ki so povezana s stresom, dobrim počutjem in apetitom. Veliko teh kemičnih sprememb, je zagotovo posledica podhranjenosti in drugih vidikov motenj hranjenja, lahko pa imajo tudi pomembno vlogo pri ohranjanju ali celo oblikovanju dovzetnosti za motnje hranjenja (Bulik in sod. 2007). Primarno okolje mnogih od teh nepravilnosti izvira iz dela možganov imenovanega hipotalamus. Hipotalamus je majhna struktura, ki igra vlogo pri nadzoru našega vedenja, kot so prehranjevanje, spolno vedenje in spanje. Uravnava telesno temperaturo, čustva, izločanje hormonov in gibanje (Bulik in sod. 2007).
Motnje hranjenja so zelo kompleksen pojav pri posamezniku, kateri vpliva na vse aspekte njegovega življenja, zato je potrebno hitro odkrivanje in ustrezno zdravljenje, katera naj izvajajo le za to usposobljeni strokovnjaki.