V zadnjem letu je zloglasni virus precej spremenil naša življenja in mnoge stvari, ki so se še pred kratkim zdele povsem samoumevne, so danes nekaj, česar se spominjamo le še z nostalgijo. Tako nenadna sprememba ustaljenega življenjskega ritma pa je s sabo prinesla tudi številne druge težave, saj na to enostavno nismo bili pripravljeni. Statistika namreč govori, da se je med nami močno povišala stopnja depresije, vsi pa vemo, da ta lahko vodi v številne bolezni. Gre za pojav, s katerim se je potrebno spopasti in pri tem si lahko do določene mere pomagamo tudi sami. Zdravilo se skriva za vsakim vogalom!
Sara Sočan
Najbrž ste kdaj že slišali ali prebrali, da delo z zemljo osrečuje. Pri tem ne gre le za krilatico, ki bi si jo izmislili navdušeni vrtičkarji, pač pa za trditev, ki ima svoje temelje v znanstvenih dognanjih. Seveda je del sreče, ki jo obdelovanje zemlje prinaša, povezan z dojemanjem dejstva, da smo nekaj (hrano) uspeli pridelati s svojim trudom in svojimi rokami. A še bolj pomembno je, da so z naše zadovoljstvo ob tem zaslužni tudi drugi, povsem fizični dejavniki.
Naravni antidepresiv
Skrivnost se skriva v sami prsti. Ta je namreč dom številnim mikroorganizmom, tudi takim, ki na nas in na naš organizem delujejo podobno, kot antidepresivi. Britanski znanstveniki so že konec osemdesetih let minulega tisočletja postavili hipotezo, da je za porast alergij in astme kriv predvsem sterilen sodoben način življenja, pri katerem mora vse v naši okolici biti brezhibno čisto. V našem otroštvu naj zaradi tega ne bi bili izpostavljeni določenim škodljivim bakterijam, kar naj bi povzročilo, da se je naš imunski sistem slabše razvil.
Kasneje so znanstveniki to hipotezo nekoliko spremenili. Ugotovili so namreč, da ni pomanjkanje patogenih bakterij tisto, ki je zaslužno za slabše razvit imunski sistem, pač pa pomanjkanje dobrih mikrobov, ki se skrivajo v zemlji in je človeštvo z njimi povezano že tisočletja.
Tu je govora predvsem o mikroorganizmu, ki nosi znanstveno ime Mycobacterium Vaccae. Ta na naše možgane namreč deluje na podoben način kot antidepresivi, z njim pa pridemo v stik le pri delu z zemljo. Pri presajanju, okopavanju, sejanju, sajenju in podobnih opravilih ga namreč vdihavamo, če pa snamemo zaščitne rokavice, pa v naš krvni obtok pride tudi prek drobnih ranic na naših rokah.
Ko ti mikrobi vstopijo v naše telo, povzročijo sproščanje posebnih beljakovin, imenovanih citokini, ti pa nato izzovejo povečano proizvodnjo hormona serotonina, ki mu radi rečemo tudi hormon sreče. Ta pa seveda vpliva na naše razpoloženje. Če ga je dovolj, smo srečni in zadovoljni, njegovo pomanjkanje pa povezujejo z nastankom depresije in drugih motenj razpoloženja.
Vrt, gozd ali trata
Četudi svojega vrta nimate, to še ne pomeni, da v stik s tem – za naše počutje koristnim – mikroorganizmom ne morete priti. Mogoče lahko na svojem balkonu sem ter tja presadite lončnico, morda ste navdušen gobar in boste v stik s tem naravnim antidepresivom prišli v gozdu, lahko pa se zgolj bosi sprehodite po sveže pokošeni trati in tako dovolite, da vas narava osreči.
Igra ali učenje?
Ni pa to edina korist, ki jo prinaša delo oz. stik z zemljo. Znanstveno je namreč dokazano, da je uvajanje v vrtičkarska opravila izjemno koristno tudi za naše najmlajše. Verjetno bodo ti vse skupaj dojemali kot igro oz. zabavo, a dejstvo je, da bodo s tem pridobili številna znanja in vrednote, ki jim bodo kasneje v življenju prišli še kako prav.
Med njimi zagotovo velja na prvem mestu omeniti predvsem pridobivanje določenih delovnih navad. Če otrok zelenjavo oz. pridelke vidi le na krožniku oz. na trgovskih policah, zagotovo ne bo znal prav ceniti sadov narave. Če pa spozna, koliko truda je potrebnega, da od semena pridemo do sočnih sadežev, bo kaj hitro ceniti tudi nekatere stvari, ki so se mu še malo prej zdele povsem samoumevne.
S tem se bo naučil tudi odgovornosti. Za rastline na vrtovih je namreč potrebno redno skrbeti, sicer nam ne bodo obrodile in nas osrečile. S tem je povezano tudi učenje potrpežljivosti. Pri vrtnarjenju se skoraj nič ne zgodi kar iz danes na jutri, kar bo hitro spoznal tudi otrok in s tem pridobil tudi omenjeno vrlino. Vse skupaj pa mu bo ponudilo tudi pogled na zdrav način življenja in ga naučilo spoštljivega odnosa do narave.
Vzemimo si čas
Če ponotranjimo dejstvo, da je Zemlja naš edini dom, za katerega zamenjave nimamo, je ključnega pomena, da z njo tudi primerno ravnamo in to naučimo tudi naše otroke. Življenje v digitalni dobi, kjer se skoraj vse zdi dosegljivo le z dotikom na zaslon pametnega telefona, nas sicer od tega oddaljuje. A čista pitna voda in zdrava prehrana sta kljub vsemu napredku in digitalizaciji še vedno tista osnova, brez katere ne moremo preživeti.
Vzemimo si torej čas, da se znova povežemo z naravo. Četudi se komu zemlja zdi umazana, je celo koristno, če sem ter tja snamemo zaščitne rokavice in dovolimo, da narava opravi svoje in nas osreči. Seveda pa bodimo do nje odgovorni, da bodo v tem lahko uživali tudi tisti, ki prihajajo za nami.
