Milan 
O matičnih celicah, njihovem pomenu, shranjevanju in prihodnosti smo se pogovarjali z doc. dr. Miomirjem Kneževićem. Pri svojem delu se osredotoča predvsem na področje biotehnologije, celične terapije in tkivnega inženiringa. Po izobrazbi je biolog in je leta 1994 doktoriral na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, pozneje pa je svoje znanje izpolnjeval na inštitutu za Uporabno mikrobiologijo na Dunaju. Prav tako je soustanovitelj več biotehnoloških podjetij, kot nacionalni strokovnjak pa sodeluje pri Evropski komisiji za Raziskave in razvoj. Danes je direktor Biobanke.
Kaj matična celica sploh je?
Vsaka celica človeškega telesa ima v svojem genskem zapisu spravljene vse informacije, ki jih potrebuje za svoj razvoj. Vendar pa večina ne zna več uporabljati prav vsega zapisa, saj se posamična celica prilagodi opravljanju točno določene dejavnosti. Ko celica enkrat prevzame določeno funkcijo v okviru živčevja, kože, srca … si ne more več »premisliti« in določen del genskega zapisa se verjetno za vedno izklopi. Obstajajo pa tudi celice, ki še imajo možnost, da se razvijajo v druge tipe, kakor so same; te celice imenujemo matične celice. Le-te organizmu omogočajo, da se stalno obnavlja in tako ostane dobro delujoč več desetletij, če ga vmes ne prizadenejo bolezni ali poškodbe. Matične celice so zelo raznolika skupina celic, ki se lahko razvije v približno 220 različnih vrst celic človeškega telesa. Prisotne so v skoraj vseh tkivih in organih ter se aktivirajo, če se za to pojavi potreba. Ravno zaradi potenciala, da se lahko razvijejo v katerokoli telesno celico, so te celice izjemno zanimive za uporabo v medicini.
Iz katerih tkiv se matične celice lahko pridobijo?
Matične celice načeloma lahko pridobimo iz vsakega tkiva v naših telesih, a najpogosteje jih pridobivamo iz popkovnice pri dojenčkih, pri čemer je postopek popolnoma neboleč in enostaven, operativno iz kostnega mozga, iz stimulirane periferne krvi in maščobnega tkiva po opravljeni liposukciji. Matične celice najpogosteje pridobivamo iz naštetih virov zato, ker na ta način pridobimo zadostne količine celic za uporabo v terapevtske namene, pri popkovnični krvi pa je dodatna prednost tudi enostavna dosegljivost, saj se običajno popkovina po porodu zavrže in uniči, poleg tega imajo te matične celice izjemno velik potencial pomnoževanja v primerjavi s celicami iz drugih virov. Glede ostalih virov pa je še vedno vprašanje, ali jih je možno namnožiti do količine, ki bi imela dejansko terapevtsko vrednost.
Kaj so banke matičnih celic?
Banke celic so s strani nadzornih inštitucij akreditirane ustanove za tkiva in celice, ki imajo znanje in tehnologijo za shranjevanje matičnih celic. Najbolj pogoste banke matičnih celic shranjujejo matične celice iz popkovnične krvi, nekatere banke danes omogočajo tudi shranjevanje matičnih celic iz drugih virov, denimo iz maščobnega tkiva po liposukciji. Popokovnično kri novorojenčkov lahko starši shranijo bodisi v javni banki, bodisi v zasebne namene. Pri javni banki gre za zdravljenje s presaditvijo alogenih – bolniku tujih – celic, pri zasebnih pa za zdravljenje s presaditvijo avtolognih – bolniku lastnih – celic. Javno in zasebno shranjevanje sta komplementarna pojma, saj s transplantacijo alogenih celic zdravimo nekatere bolezni, ki jih z avtolognimi ne moremo in obratno. Javna banka popkovnične krvi deluje podobno kot javni register kostnega mozga, organov in krvi, namreč, starši v javno banko popkovnično kri darujejo in je na voljo vsem, ki bi jo v danem trenutku potrebovali. Darovanje v javno banko je altruistične narave in je zaradi tega za starše brezplačno. V zasebnih bankah starši proti plačilu shranijo matične celice za namene zdravljenja svojega otroka in potencialno tudi za druge sorodnike.
Kako jih je potrebno shranjevati in kako je poskrbljeno za zasebnost in njeno varovanje? Kateri so najpomembnejši kriteriji shranjevanja?
Matične celice hranimo v parah tekočega dušika pri temperaturah nižjih od minus 130 stopinj Celzija. Tako shranjene celice imajo popolnoma ustavljen celični metabolizem in transport. Ker nizko temperaturo ohranjajo hlapi tekočega dušika, za shranjevanje ni potrebna elektrike, tako da izpad elektrike ne vpliva na hrambo. Da lahko celice zamrznemo in jih pri tem ohranimo žive in vitalne, jih je pred nizkimi temperaturami potrebno zaščititi, zaradi česar v popkovnično kri še pred zamrzovanjem dodamo krioprotektant, ki celice zaščiti pred nastankom vodnih kristalov, ki bi v nasprotnem primeru lahko poškodovali celice. Vzorci popkovnične krvi so po zamrznitvi varno shranjeni v kriobanki, kjer je dostop omejen na laboratorijsko osebje in varovan s strani varnostne službe. Vsi vzorci so shranjeni pod unikatnimi črtnimi kodami, tako da je anonimnost zagotovljena, osebni podatki strank pa so hranjeni v skladu z zakonom o varstvu osebnih podatkov.
Najpomembnejši kriterij shranjevanja je količina matičnih celic v vzorcu, zato bodočim staršem svetujemo, da preverijo število matičnih celic, ki jim ga ponudniki shranjevanja predstavijo kot zadostno število. Pravilo je enostavno: višje kot je zahtevano število, boljši bo celični produkt za zdravljenje. Za kakovost matičnih celic je izjemno pomemben tudi čas od odvzema, torej od poroda, do zamrznitve matičnih celic. Namreč, dlje časa kot celice stojijo na sobni temperaturi, večja je verjetnost za poškodbe in izgubo funkcije ter zmanjšanje števila živih celic.
Po nekaterih navedbah naj bi se matične celice uporabljale že prek 20 let in v tem času pomagale številnim bolnikom. Ali lahko postrežete s kakšnimi konkretnejšimi podatki?
Matične celice očitno imajo potencial, da upravičijo velika pričakovanja sodobne medicine, saj danes po vsem svetu poteka že več kot 560 kliničnih raziskav, v katerih so uporabili matične celice iz različnih virov našega telesa. Več kot 340-krat so uspešno uporabili bolnikove lastne matične celice iz popkovnične krvi. Že danes lahko z matičnimi celicami iz popkovnične krvi zdravimo marsikatero težko bolezen na primer levkemije, limfome, retinoblastome, bolezni kostnega mozga, anemije, prirojene motenje v presnovi, prirojene imunske pomanjkljivosti. Znanstveniki preučujejo širok spekter možnosti zdravljenja z uporabo matičnih celic – od Parkinsonove in Alzheimerjeve bolezni, cerebralne paralize, multiple skleroze , sladkorne bolezni, hipoksične ishemične encefalopatije pri nedonošenčkih, pridobljene gluhosti, travmatoloških poškodb možganov, pa vse do zdravljenja plešavosti. V večini teh primerov uporabljajo bolniku lastne matične celice. Podatke o vseh aktualnih kliničnih študijah lahko zainteresirani najdete na ameriški spletni strani http://www.clinicaltrials.gov/ct2/home.
Kje je mesto Slovenije v celi zgodbi o matičnih celicah?
Tudi v Sloveniji potekajo poskusna zdravljenja z matičnimi celicami. V ljubljanskem Kliničnem centru v raziskavi uporabljajo lastne matične celice iz kostnega mozga za zdravljenje srčnega popuščanja. Slovenski kardiokirurgi poročajo o zelo dobrih rezultatih. Sicer ima področje uporabe celic za zdravljenje v Sloveniji že dolgo tradicijo, saj že dalj časa uspešno zdravimo poškodbe hrustanca in slabo celeče se zlome dolgih kosti ter v urologiji za zmanjševanje refluksa pri otrocih.
Matične celice bodo še naprej reševale življenja, v bližnji prihodnosti pa tudi v Sloveniji omogočale še nepredstavljive možnosti zdravljenj. Slovenija razpolaga z laboratoriji izjemne kakovosti, zasnovane po najvišjih mednarodnih GMP standardih – to je sistem kakovosti za zagotavljanje varnih in kakovostnih produktov v farmacevtski industriji – za odvzem in shranjevanje matičnih celic, slovenski znanstveniki pa aktivno pristopajo k raziskavam in razvoju novih možnosti zdravljenja. To pomeni, da gre Slovenija v korak s časom na področju znanosti o življenju ter se bomo tudi v bodoče lahko zdravili z vrhunskimi medicinskimi tehnologijami.
Misel za konec tega zanimivega pogovora?
Verjamem, da bodo matične, upravičile velika pričakovanja sodobne medicine. Vse projekcije kažejo na to, da bo v naslednjih 15 do 20 letih uporaba matičnih celic v terapiji izjemno napredovala. Predpogoj za to je, da jim damo možnost, da nam pomagajo.
Več o doc. dr. Miomirju Kneževiću, direktorju Biobanke?
Doc. Dr. Miomir Knežević je v svoji bogati karieri sodeloval z različnimi inštituti iz Slovenije, Avstrije in Belgije. Pri svojem delu se je osredotočal predvsem na področje biotehnologije, celične terapije in tkivnega inženiringa. Ker verjame, da je znanje naš največji kapital, predava na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, in sicer pokriva predvsem teme s področja celične terapije, tako na dodiplomskih kot podiplomskih študijskih programih. Po izobrazbi je biolog, ki je leta 1994 doktoriral na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, pozneje je svoje znanje izpolnjeval na inštitutu za Uporabno mikrobiologijo na Dunaju. Prav tako je soustanovitelj več biotehnoloških podjetij, kot nacionalni strokovnjak pa sodeluje pri Evropski komisiji za Raziskave in razvoj. Med drugim je v svoji karieri vodil Oddelka za zbiranje in procesiranje krvotvornih matičnih celic na Zavodu RS za transfuzijsko medicino v Ljubljani, od poletja 2010 pa vodi podjetje Biobanka. Biobanka je v času njegovega vodenja zgradila najbolj sodobne laboratorije za delo s celicami in tkivi na področju širše regije. V letu 2011 je podjetje z dejavnostjo shranjevanja popkovnične krvi prestopilo meje in se razširilo tudi na bosanski trg, v prihodnje pa želi svojo dejavnost razširiti na shranjevanje celic iz drugih tkiv ter uporabo le-teh v različnih kliničnih študijah.
Veronika Bilban