Kaj imajo skupnega tisti, ki trpijo zaradi posledic možganske kapi, kroničnih bolečin v hrbtenici in sklepih, športniki, otroci s posebnimi potrebami, umetniki, starejše osebe, ljudje z multiplo sklerozo, cerebralno paralizo, Parkinsonovo boleznijo, posamezniki, ki želijo izboljšati samopodobo in še kdo? To, da jim je na voljo metoda, ki jim lahko pomaga izboljšati ali ohraniti vitalnost v najširšem pomenu besede ter izboljšati telesno zmogljivost.
Dr. Mateja Pate, dr. vet. med., študentka metode Feldenkrais po mednarodnem programu The International Feldenkrais Training Program ˝Wien 2017˝, www.feldenkrais.si
Gre za metodo gibalnega učenja, ki temelji na predpostavki, da ima vsako človeško bitje transformativni potencial in da imajo vsi ljudje, ne glede na njihovo starost ali stanje, sposobnost učenja, pri čemer kot osnovno orodje uporabljajo svoje telo. Metoda je poimenovana po avtorju dr. Mosheju Feldenkraisu (1904-1984), nuklearnem fiziku in inštruktorju juda, ki je pri razvoju metode združil znanja s področja anatomije, biomehanike, nevrologije, razvojne motorike, psihologije in pedagogike.
Dr. Feldenkrais je bil mnenja, da se naš živčni sistem razvije pod vplivom mehaničnih zahtev okolja in se jim prilagodi, s tem pa določene gibalne vzorce omejimo ali celo izločimo. Hkrati privzamemo določene vzorce obnašanja in gibanja, ki prerastejo v navade in se globoko zakoreninijo v živčnem sistemu. Rezultat je vrsta neprimernih gibalnih izkušenj, kot so moteni vzorci dihanja, omejena gibčnost sklepov in neprožna hrbtenica. Zato se moramo naučiti tako specifičnih gibov vsega našega gibalnega razpona kakor tudi vzorcev gibanja, ki so bili zanemarjeni ali izločeni.
Pri metodi Feldenkrais z nežnimi, lahkotnimi gibi in pozornostjo usmerjeno na predele telesa, ki se jih običajno sploh ne zavedamo, izboljšujemo oziroma razširjamo zmožnosti našega gibalnega potenciala in se učimo v gibanje vključiti celo telo. Prek izvajanja istega giba na vsakič malo drugačen način se igramo z možnostmi in tako staro, ustaljeno gibanje najprej razstavimo na dele (diferenciramo), potem ozavestimo različne možnosti gibalnih delov in jih nazadnje sestavimo (integriramo) nazaj v bolje organizirano funkcionalno celoto.
Učenje poteka v dveh oblikah. Lekcije ozaveščanja skozi gib (Awareness Through Movement, ATM) potekajo v skupini, kjer učitelj gibov ne kaže, temveč daje zgolj ustna navodila, učenci pa v lastnem ritmu in v skladu z zmožnostmi svojega telesa izvajajo prijetne, lahke gibe, ki postopoma postajajo obsežnejši in bolj kompleksni. Pri tem se ne osredotočamo na doseganje nekega cilja, ampak se na novo učimo, kako čim bolj racionalno uporabljati svoje telo. Individualna lekcija funkcionalne integracije (Functional Integration, FI) pa je posamezniku prilagojen učni proces, pri katerem učitelj s tem, ko z rokami vodi učenca skozi poteke gibov, vzpostavlja skladnejše gibanje učenca. Učiteljev dotik med premikanjem učenčevega telesa je prijeten, neinvaziven, tankočuten in natančen. S tem posamezne dele telesa poveže v funkcionalno enoto, bodisi za učinkovitejšo rabo telesa pri vsakdanjih opravilih ali pa za izboljšanje telesne zmogljivosti na bolj kompleksni gibalni ravni.
Pri izvajanju metode se sicer osredotočamo na zavedanje gibanja in izkoriščamo plastičnost možganov, zato je metoda v prvi vrsti koristna za odpravljanje gibalnih motenj, hkrati pa je uporabna za izboljšanje kakovosti življenja tako rekoč slehernega posameznika. Metoda predpostavlja, da sta telo in um eno, zato ima kakovostnejše gibanje posledice tudi na drugih ravneh. Dr. Feldenkrais je med drugim zapisal: ˝Gibanje je življenje. Življenje je proces. Izboljšajmo kakovost gibanja in izboljšali bomo kakovost življenja.˝ Tako preprosto je to.