Milan 
Staranje je proces vseh živih bitij. Vsi se staramo, vendar so za kakovost tega obdobja, ki mu pravimo tretje življenjsko obdobje, potrebni določeni pogoji.
V našem okolju žal staranje ni snov za poezijo, kajti biti star pomeni pri nas nekakšno izločenost in celo breme družbe in okolja. Družba je obsedena z mladostjo in zdravjem, odnos do staranja pa je izključujoč. Prav zato je raven zadovoljstva naših starostnikov na zelo nizki ravni.
Slovenci med najstarejšimi v Evropi in svetu
Slovenci bomo kmalu med najstarejšimi prebivalci v Evropi. Po podatkih Evrostatovih projekcij prebivalstva za obdobje 2008-2060 pa bo imela Slovenija do konca tega stoletja že eno najstarejših prebivalstev na svetu. Zavoljo tega bo morala naša družba poseči po korenitih spremembah v odnosu do starejše populacije. Kajti uspešna starost ima prav tolikšen pomen kot uspešna mladost ali kakovostno preživeta srednja leta. Kako torej lahko starejši pri nas živijo kakovostno, kje in kakšne možnosti imajo za razvijanje in krepitev svojega telesnega in duševnega zdravja?
Kako na pot uspešnega staranja?
Uspešno staranje se ne prične v starosti, ampak že veliko prej, z načinom razmišljanja in življenjskega stila posameznika. Po upokojitvi se lahko starostnik odloči, kako in na kakšen način bo odslej bival, si uredil svoje življenjsko okolje, kako bo prosti čas kar najbolje izkoristil in oplemenitil. V ta namen so pri nas zaživeli centri dnevnih aktivnosti za starejše občane. Njihov namen je ponuditi starejšim aktivnosti, ki jim pomagajo kakovostno preživljanje prostega časa; gre za dejavnosti, ki krepijo psihosocialne sposobnosti. Centri so odprti ves dan, tako si lahko posamezniki sami odločijo termin aktivnosti, oziroma jo izberejo na urniku. Čim večja in predvsem skrbno izbrana je ponudba, večje vključevanje starostnikov lahko pričakujemo, pri čemer je treba upoštevati tudi izobrazbeno strukturo starejših, njihove potrebe in želje. Bistvena vloga centrov dnevnih aktivnosti pa je druženje, vzpostavljanje novih odnosov, sodelovanje in s tem posredno krepitev pozitivne samopodobe.
Tabuji padajo tudi pri varovanih stanovanjih
V Sloveniji so našla svoje mesto tudi varovana stanovanja, ki so, tako kot domovi za starejše, veljala za tabu temo. Dandanes pa povpraševanje pa tovrstnem načinu bivanja strmo narašča. Varovana stanovanja so primerna za vse tiste starostnike, ki želijo samostojno gibanje v okolju z možnostjo hitre pomoči v nujnih primerih. Omogočajo varno in kakovostno bivanje, saj so arhitekturno prilagojena njihovim potrebam. Sedanji trend in nujen razvoj nadgradnje storitev varovanih stanovanj pa bodo tudi posebni programi aktivnosti znotraj teh objektov. In temu primerno bo treba nameniti določene prostore za skupna druženja in dejavnosti, ki jih bodo opravljali stanovalci. Znotraj njihovih skupnostih naj bi se aktivirali posamezniki, ki bi nekako prevzeli vlogo vodje določene dejavnosti. Tako bi se počutili koristne pri podajanju veščin, znanja, ki so ga morda uporabljali dolga leta v svojem poklicnem življenju. In če je nekdo bil denimo v svoji poklicni karieri profesor tujega jezika, bo to vlogo lahko odlično opravljal še naprej, širil znanje, vzdrževal svojo samozavest in zadovoljstvo. Kajti v starosti se najpogosteje pojavi občutek nepotrebnosti, celo nepomembnosti. In če se ta občutek zasidra zelo globoko ter če starostnik tudi v domačem okolju nima podpore, svoje socialne mreže, se starost hitro spremeni v veliko breme tako za posameznika kot za družbo v socialnem in zdravstvenem vidiku.
Razvijanje medgeneracijskega sodelovanja
V naši družbi je intenzivno treba razvijati tudi medgeneracijsko sodelovanje. Mladi se lahko ogromno naučijo od starejših, največja vrednota pa je pridobivanje spoštovanja do starejše populacije. Nekaj uspešnih projektov je pri nas že zaživelo kot primeri dobre prakse. Žal pa pri nas še ni organiziranega študija gerontologije, ki bi usposobil kader za delo s starejšimi. Edino profesionalni kader lahko dvigne nivo kakovosti in razvija nove sisteme v družbi, ki so nujno potrebni. Pomembno vlogo pa imajo tudi prostovoljci, ki se izobražujejo za delo s starejšimi, saj le to zahteva specifična znanja. Empatija in sočutje sta lastnosti, ki ju mora prostovoljec imeti v sebi, tega se namreč ne da naučiti.
Pomembnost medsebojnih odnosov v domovih za starejše
Tretja možnost institucionalnega varstva so domovi za starejše. Tovrstna oblika bivanja pri nas obstaja najdlje in je dobro prepoznavna. Vendar odstiranje tančic tabuja domov traja še dandanes, saj je tovrstno bivanje za nekatere še vedno nesprejemljivo. Še vedno je ljudi strah soočanja s starostjo, takšno kot je. V domovih se kakovost bivanja zelo nadgrajuje, saj gre za proces na vseh nivojih naše družbe.
Največji problem v domovih predstavlja raznolikost stanovalcev, torej njihove različne potrebe in želje. Da se stanovalci lahko dobro počutijo v njih, so merodani medosebni odnosi. Pomemben je kader, splošna klima vseh zaposlenih, ta pa je odvisna od vodij, njihovih osebnostnih vrednot in znanj. Dober glas seže v deveto vas, se glasi znan pregovor. Tako se hitro razširi novica, kako je bilo nekje odlično poskrbljeno za starostnika, ki predstavlja občutljivejši del populacije. Kajti že samo dejstvo, da si kot starostnik nekako ob robu družbe, lahko spodbudi občutek preobčutljivosti, ta pa v določenih pogojih kaj hitro izzove občutek jeze, žalosti, krivde …
Po poti zavedanja do uspešne družbe
Čaka nas torej še veliko dela. Okrepiti moramo izobraževalne programe za starejše, da bodo seznanjeni s svojimi pravicami in možnostmi za kakovostno bivanje. Psihologija staranja je veda, ki je ne smemo več zanemarjati in skrajni čas je, da se resno soočimo z njo. Zavoljo trenutnega stanja naše družbe, se rešitve udejanjajo počasneje, kot bi se sicer. Pa tudi z malo manj poguma gremo naprej, saj smo vsi prežeti s strahom. Za našo prihodnost, za našo starost. Najprej se mora zgoditi zavedanje o tem, da smo družba kot celota le tedaj, ko imajo vse starostne skupine, od najmlajših pa do najstarejših zadovoljene vsaj osnovne potrebe, da imajo možnost izraziti sebe kot posameznika in kot del družbe.
Šele ko bodo dani ti pogoji, se bo stanje spremenilo. Starejša populacija bo enakovredni del naše družbe, ne bo se počutila kot breme za družbo, temveč njen humus. In sadeži družbe bodo zdravi, čvrsti, vsem nam za zgled!
Danica Kranjc Ložnar