Milan 
Sogovornica Sanja Lončar je predavateljica, (so)avtorica številnih knjig, vodi široko podprto civilnodružbeno gibanje Skupaj za zdravje človeka in narave. Z njo smo se pogovarjali o odnosu do narave, zdravi prehrani, vrednotah … Med drugim je poudarila, da pot razvoja ni ravna črta, da ji nemir odženejo stara drevesa ter nam zaupala, kaj pomaga proti prehladom.
Tia Kemperle
Zdi se, da je človek zašel, saj se je precej oddaljil od narave. Včasih so jo bolj spoštovali, dandanes se do nje obnašamo dokaj mačehovsko. Zakaj menite, da je tako?
Včasih smo vedeli, da nas narava hrani, odžeja, greje in oblači. Danes večina ljudi meni, da je narava le priboljšek v njihovem življenju, poligon za sprehod ali športne aktivnosti. Mislijo, da hrana raste na policah supermarketov, oblačila in obutev pa so povečini že daleč od narave in so stranski produkti nafte (poliester, poliamid, poli …).
Spoštovanje izhaja iz hvaležnosti. Za hvaležnost pa je potrebno vedeti, da nič od tega kar danes uživamo ni samoumevno in se lahko že jutri zbudimo v popolnoma drugačnem svetu.
Trendi se sedaj usmerjajo nazaj k naravi. Vse več je govora o naravnem, biološkem, ekološkem. Je to spet samo modna muha ali se ljudje dejansko zavedajo, da moramo spoštovati naravo, če želimo ostati zdravi in nenazadnje – siti?
Ločiti moramo dejanski povratek k naravi in »barvanje potrošništva« z zeleno barvo. Kupiti ekološko gotovo jed namesto konvencionalne ne spremeni oddaljenosti od narave – zmanjša le morebitno obremenitev telesa z ostanki pesticidov. Obiskati bioenergetika namesto zdravnika je enako potrošništvo. Dokler mislimo, da nam težavo bo odpravil drugi, smo v enaki mislenosti in smo le potrošniki.
Odnos do narave se spremeni šele ko začnemo živeti »izvirno kodo« – ko nastavim svoje kislo testo in ga opazujem kako »dela« in »živi«, ter iz njega na koncu pripravim kruh iz žita, ki ga sama zmeljem, je to nekaj povsem drugega, kot če se odpravim v trgovino in kupim eko kruh.
Narava ne daje človeku le sadove, temveč tudi umirja duha in človeka napolni z energijo. Kje v naravi najbolj najdemo svoj mir, kaj svetujete?
Ko nemir v meni uide z vajeti, mi najbolj pomagajo stara drevesa. Ko se usedem pod krošnjo 500 letnega drevesa preprosto več ne morem resno jemati svojih težav. Ko tako sedim pod drevesom, ki je doživelo in preživelo Napoleona, Franca Jožefa, Marijo Terezijo, Hitlerja, Staljina, Tita … preprosto dojamem, da je vse kar me tare le minljiva drobtinica, ki ni vredna pretirane pozornosti. In tako težko breme kar pade z ramen in odkorakam za tono lažja in hvaležna drevesu, da me je opomnilo, da smo v resnici vsi večni.
Je narava tudi odganjalec stresa? Kaj menite?
Kaj pa je stres? Naše nezadovoljstvo, ki nastane, ko se stvarnost ne ujema z našimi pričakovanji. Ko zbolimo prvi dan dopusta, ko se promet »zatakne«, dežuje na dan poroke ali načrtovanega piknika? Manjša je naša zaverovanost v to, da smo mi tisti, ki lahko kontroliramo življenje, manjši je tudi stres, ki ga doživimo, če nekaj ne gre po (naših) načrtih. Narava mi nenehno pomaga razvijati svoje sposobnosti sprejemanja. Živali in rastline preprosto reagirajo na to kar je zdaj – oblak, veter, mraz, suša … in ne izgubljajo moči za tarnanje zakaj nekaj ni oz. kako bi moralo biti. Bolj se pustim učiti naravi, manj stresa se me dotakne.
Ali je veliko zdravil res mogoče vzgojiti na vrtu? Na primer, kaj svetujete za nekaj najbolj pogostih slabih počutij: proti glavobolu, utrujenosti, prehladu?
Če znamo prisluhniti telesu opazimo že manjša odstopanja in je ta možno urediti že s pravilno izbranim čajčkom ob zajtrku ali kakšnim ščepcem kakovostne začimbe v jedi. Dlje čakamo, bolj izrazite postajajo težave in je zato tudi za njihovo odpravljanje potrebno več znanja, ustrajnosti in tudi »materiala«.
Če želimo delovati proti prehladu in utrujenosti, hkrati npr. uživamo med v katerem smo zmešali cimet, ingver in kakšno kaplico ekološkega eteričnega olja evkaliptusa ali janeža.
Glavoboli so lahko zelo različni, pri enih je v ozadju pomanjkanje kisika v glavi, druge pa povzroča pretirani dotok krvi v glavo. Za obe težavi imamo veliko naravnih rešitev, le vedeti moramo kaj je zares v ozadju naše težave.
Če mene zaboli glava, je to zaradi premajhnega pretoka, in težavo rešim s tem, da zaužijem kakšen rožmarinov čaj, dodam v hrano več šetraja ali v sladico več kardamoma in cimeta – vsi močno pospešijo prekrvavitev in presnovo v možganih.
Kdor ima tenzijski glavobol, pa si bo učinkovito pomagal z meto, sivko in vratičem.
Narava, gozdovi, drevesa … pomembni so za proizvodnjo kisika. Kaj se v telesu zgodi, če nam ga primanjkuje?
Gozdovi in drevesa so pomembni še za marsikaj drugega. Je pa res, da jim se imamo za zahvaliti tudi za vsak vdih. Če bi se drevesa odločila stavkati bi naslednji dan bil konec človeške vrste. Le ena minuta brez kisika in bi naši možgani postali neuporabni. Se tega zavedamo? Vsakič, ko si ne privoščimo polno dozo dobrega zraka, svojo energijo in jasnost misli zmanjšamo na pičli delček naših potencialov. Vdih je energija in glavno gonilo metabolizma sleherne celice. Ayurveda uči, da skozi nos sprejemamo prano in zato tam že majhni otroci skrbijo, da pravilno dihajo in da so jim nosne votline vedno čiste in odprte.
Kako ste vi v vaš vsakdan vnesli človeku in okolju prijazen način življenja?
Pot osebnega razvoja ni ravna črta. Da sem tu, kjer sem danes, sem morala preizkusiti tudi mnoga nasprotja. Najtežje je na začetju, ko štartamo z zelo malo energije in praviloma z velikim številom težav. Vsaka težava, ki jo rešimo, pa nam osvobodi tudi novo količino energije, zato je vsako naslednjo stopničko lažje premagati. Sčasoma se nam v glavi vse bolj zložijo puzzli, zato iz dneva v dan vidimo bolj jasno sliko o tem, kako funkcionira svet in mi v njem. Zato se tudi lažje odločamo in hitreje napredujemo. Ko se ozrem, vidim da danes v enem dnevu naredim več premikov kot sem jih včasih v enem letu. In ker tu gre za geometrijsko progresijo me zelo zanima kaj bo čez nekaj let.
Katere vrednote bi morali otroke učiti starši in učitelji, ki so ta trenutek morda bolj v ozadju, a so še kako pomembne?
Otroci bi od nas potrebovali le eno – da jim pomagamo, da raziskujejo svoje potenciale in premagujejo ovire lastnega razuma. Na teh temeljih bi lahko tudi sami nadgradili vse ostalo. Na žalost, vzgojno izobraževalni proces je bolj podoben igri skrivalnic. Glavo ti bomo napolnili z kopico nepovezanih podatkov, ti pa to zloži v sliko, če uspeš.