Jelena

Po etičnih in bioloških načelih je mati otroka tista ženska, ki otroka rodi, saj se tekom nosečnosti med njo in še nerojenim otrokom vzpostavijo posebne vezi, ki so ključnega pomena pri nadaljnjem razvoju in poglabljanju odnosa na relaciji mati-otrok¹. 
Na žensko maternico ne moremo gledati samo kot na organ za rojevanje in »proizvodnjo otrok«, saj tvegamo, da nadomestno materinstvo žensko, ki naj bi bila samo sredstvo za dosego cilja nekoga drugega, pahne v hudo stisko, ko ji otroka po porodu odvzamejo, čeprav se je s tem strinjala pred zanositvijo. Nadomestna mati je ženska, ki rodi otroka drugi ženski oziroma paru, ki ni zmožen imeti otrok². Ne smemo pozabiti, da odločitev vpliva na življenje dveh oseb, ženske ki se za to odloči, ter otroka ki je »produkt« te odločitve. Zavedati se moramo, da lahko tako pomembna nepremišljena odločitev vpliva na kakovost življenja obeh in to v negativnem smislu. Velikokrat gre za zelo donosen posel, zlasti pri ženskah, ki imajo slabo psihosocialno ozadje, kateri pa je skrajno deviantski. Zato je tak postopek s strani zdravstvenega in medicinskega vidika neetičen.

Dva tipa nadomestnega materinstva
Začetki nadomestnega materinstva v Združenih državah Amerike segajo že v začetek leta 1980³, po nekaterih podatkih pa naj bi to obliko pridobivanja potomstva uporabljali že Egipčani (4). Poznamo dva tipa nadomestnega materinstva: gestacijski in tradicionalni oziroma genetski. Pri gestacijskem se ženski v maternico vstavi že oplojeno jajčece para, medtem ko pri tradicionalnem postopku nadomestni materi v maternico vstavijo samo spermije moškega in ta donosi biološkega otroka (5). Pogosteje se poslužujejo gestacijskega nadomestnega materinstva. Pri nas zaenkrat še ni primera, ko bi ženska rodila otroka drugi ženski, zato zapisana dejstva temeljijo na izkušnjah drugih držav, ter njihovih zdravstvenih delavcev.

Močna povezanost med otrokom in biološko materjo
V večini evropskih držav je nadomestno materinstvo prepovedano, medtem ko v nekaterih državah Združenih držav Amerike ni nobenega zakona, ki bi prepovedoval, niti jasno dovoljeval nadomestno materinstvo, zato posledično takšna zakonska praznina omogoča obstoj »črnega« trga z otroki (6). Nadomestno materinstvo v nekaterih državah ni moralno sporno, je pa zaradi tega s strani stroke etično nedopustno, saj je narejenih veliko študij, ki govorijo o močni povezanosti med otrokom in biološko materjo, ter hudih psiholoških in fizičnih težavah v primeru prisilne ali prostovoljne razdružitve.

Nadomestno materinstvo zahteva individualen pristop
Nadomestno materinstvo ni nov trend in čedalje več parov se poslužuje te metode, med njimi tudi slavni ljudje. Zato se v tujini s to etično dilemo spopadajo od primera do primera drugače, saj zahteva individualen pristop. Njihova prednost je v tem, da zdravstveni delavci vedo, da gre za nadomestno mater in ji na podlagi tega vedenja nudijo najboljšo obravnavo, saj smo le tako lahko pozorni na njene čustvene stiske in poizkušamo delati v dobrobit še nerojenega otroka. Čeprav v Ameriki nadomestno materinstvo ni z zakonom prepovedano, je vseeno s strani medicine obravnavano za neetično in moralno sporno dejanje (7). V večini primerov so nadomestne matere slabše izobražene in živijo v slabših ekonomskih pogojih, kar le še poveča željo pa zaslužku (8). Njihovo dejanje naj ne bi temeljilo zgolj na zaslužkarstvu, pač pa naj bi šlo za altruistično gesto. V raziskavi, narejeni pri nadomestnih materah, je bilo zaznati, da se ženske, katere so se poslužile gestacijskega postopka, nimajo strahu pred svojimi lastnimi čustvi v zvezi z nerojenim otrokom vendar jih zelo skrbi da mati, ki bo prevzela otroka po rojstvu, otroka ne bo sprejela, medtem ko je pri tradicionalnem tipu ravno obratno (9). Po raziskavah naj bi k zmanjševanju teh tegob pripomoglo tudi zgodnje udejstvovanje bioloških ali nebioloških staršev ki te otroke dobijo; to naj bi se začelo že v porodni sobi (10). Glede na opravljenje raziskave, naj bi nadomestno materinstvo koristilo tako paru kot tudi nadomestni materi, kako pa to vpliva na otroka takoj po rojstvu in njegovih najbolj kritičnih trenutkih, pa je prepuščeno njim samim.

¹ – Banerjeea in Basu, 2009
² – Kisu in sod., 2011
³ – McElroy, 2002
(4) – L. Gotz, 1988
(5) – Kisu in sod., 2011; Jadva in sod., 2003
(6) – Markens, 2007
(7) – Chatzinikolaou, 2010
(8) – Van DenAkker, 2003
(9) – Van DenAkker, 2003
(10) – Sharan in sod., 2001

Metka Žitnik Šircelj je diplomirana medicinska sestra, zaposlena v referenčni ambulanti zdravstvenega doma Ljubljana Vič-Rudnik.

Tanja in Tadej Kobe

Telesna aktivnost otrokovo življenje zelo obogati, koristi zdravju in izboljša njegovo splošno počutje. Če k temu dodamo še izboljšanje otrokove samopodobe, pridobivanje samozavesti, nabiranje gibalnih, čustvenih in socialnih izkušenj, utrjevanje in širjenje kroga prijateljev in nenazadnje zabavo, so koristi očitne.

Pod fotografijo: Tadej in Tanja Kobe: »Predšolsko obdobje je obdobje temeljnega gibalnega razvoja. Izkušnje, ki jih malčki, torej majhni otroci od enega do treh let starosti, in otroci po dopolnjenem tretjem letu dobijo v tem obdobju so neprecenljive za nadaljnje življenje.«

Pogosto srečujem starše, ki mi pravijo: »Moj malček je živ, potrebuje dejavnost, ki ga bo utrudila, da izprazni baterije, ogromno energije ima, pleza povsod, skrbi me za varnost …« Kaj storiti? Z gibalnimi uricami lahko otrokovo »odvečno« energijo koristno usmerimo. S preprostimi igrami in poligoni razvijamo otrokove gibalne spretnosti v zabavnem in otroku prijaznem okolju.

Gibalne urice
Pri gibalnih uricah za malčke izhajamo iz osnovnih otrokovih potreb po igri in gibanju. Predšolsko obdobje je obdobje temeljnega gibalnega razvoja. Izkušnje, ki jih malčki, torej majhni otroci od enega do treh let starosti, in otroci po dopolnjenem tretjem letu dobijo v tem obdobju so neprecenljive za nadaljnje življenje. Glede na raziskave imajo velik vpliv na kasnejše čustvene, intelektualne in gibalne sposobnosti. Spoznava barve, oblike, širi besedni zaklad, spoznava svoj čustven svet, se uči počakati, vztrajati, premagovati sebe. V igri otrok spoznava in utrjuje osnovne in naravne oblike gibanja – hoja, tek, plazenje, plezanje, poskoki, vrtenje, valjanje – in športne pripomočke, kot so žoge, obroči, trakovi, blazine, stožci in drugo. Z njimi se igra, jih prenaša naokrog, se kobaca čez ovire in skozi različne poligone.

Kdaj in kako z malčkom na gibalno urico?
Do tretjega leta lahko starši z malo domišljije gibalno urico priredijo doma. S plazenjem se malček splazi pod stole, mize. Ko se postavlja na noge, prepleza manjšo oviro in kasneje pleza v višino: na kavč ali stole. Vse kar potrebuje, je dovolj varnosti in veliko prostora. Kadar pa je prostora doma premalo, moramo razmisliti o gibalnih uricah v za to prirejenih prostorih – telovadnicah, kjer so pogoji za varno igro boljši.

Od pol do tričetrt ure je za malčke dovolj
Gibalna urica za malčke do tretjega leta naj traja od 30 do 45 minut. Ob tem se moramo zavedati, da je pozornost tako malih otrok kratkotrajna in traja le do 15 minut, pričakovanja staršev pa so velika. V telovadnici je prostor prirejen za najmlajše. Gibalna površina je ustrezno zavarovana z blazinami.
Pred vsakim obiskom gibalne urice naj se starši z malčkom pogovorijo in ga vnaprej pripravijo na ta dogodek. Že samo napovedovanje malčka pomiri in mu vzbuja zaupanje, stvari ima pod nadzorom, zanj ni presenečenj in zmanjša se možnost negativnega čustvovanja ob prihodu.

Ko začnejo starši razmišljati o vpisu otroka na gibalne urice, je napomembnejše, da si zastavijo naslednja vprašanja:
– ali želijo biti prisotni na gibalni urici?
– ali ima otrok željo in potrebo po gibanju?
– ali je otrok dovolj zrel za vodene aktivnosti?
– kaj bodo storili, če se bo naveličal?

Na začetku naj bodo starši v pomoč
Aktivnosti do tretjega leta naj potekajo v prisotnosti enega izmed staršev. Starši so tisti, ki se z malčkom igrajo, skrbijo za njegovo varnost, ga spodbujajo in pohvalijo, nato motivirajo, saj je njegova pozornost razpršena in kratkotrajna. Starši skupaj z otrokom izvajajo različna elementarna gibanja – plazenje, tek, vlečenje, potiskanje, poskoki – in mu pomagajo rokovati z različnimi pripomočki, na poligonu pa naj skrbijo za varnost svojega malčka tako, da mu pomagajo sestopiti z višjih ovir in da ga zavarujejo pred padci. V enostavnih gibalnih igricah so mu v oporo, kasneje le opazovalci.

Močnejša ko je vez, lažja je ločitev
Pomembno je, da starši sodelujejo in s tem krepijo vezi z otrokom. Otrok, ki se bo čutil sprejet in varen v najožjem družinskem krogu, se bo po tretjem letu lažje ločil in pustil starše pred vrati telovadnice in telovadil le skupaj s svojimi prijatelji. Zaupal bo vaditeljem, ki bodo skrbeli za njegovo varnost in ga tudi potolažili, če bo potrebno. Hkrati pa bo gradil svojo socialno mrežo, širil mrežo zaupanja in tkal nova prijateljstva.

Ali je moj otrok zrel za gibalno urico?
Do tretjega leta je težko govoriti o zrelosti za vadbo. V tem obdobju je gibanje igra in igra gibanje. Malček izrazi željo po gibanju na ponujenem poligonu primernemu njegovim sposobnostim, se za kakšno minuto pridruži igricam, se ob tem uči novih besed in spoznava barve, šteje kar tako, naj bodo to poskoki ali pa koraki. Nujno je, da je ob tem uspešen, da dokaže, kaj vse zmore. Neuspeh ga potre, frustrira. Starše nagovarjamo, da ga obilno pohvalijo in gradijo pozitivno samopodobo. Zmorem je v tem obdobju najpomembnejša beseda!
Po tretjem letu potekajo gibalne urice brez prisotnosti staršev. Starši kot najboljši poznavalci svojih otrok naj se vprašajo ali bo njihov otrok zmogel biti sam. Pedagogi in otroški psihologi ugotavljajo, da je pravi čas za vključitev otroka na tako aktivnost trenutek, ko je otrok motivacijsko pripravljen, torej zrel. Zrelost pa ni odvisna od starosti, nekateri so zreli za vadbo pri dveh letih, drugi še pri šestih niso. Zrelost pomeni, da se gibalne urice veseli, da želi sodelovati in da starosti primerno slediti vadbi.

Prisluhnite, a vztrajajte
Včasih izrazi otrok pri prihodu na gibalno urico nejevoljo. Včasih pa imajo pač slab dan, so utrujeni, jokavi in nerazpoloženi. To pokažejo. Čustva otrok naj starši jemljejo resno. Tudi malčki imajo pravico do slabega počutja in doživljajo stres ter razočaranja. Zato je potrebno, da jim prisluhnemo in jih v tem času razumemo, a pri vadbi vztrajamo. Vaditelju zaupajmo, da dela v korist otroka in da bo najbolje poskrbel za malčkovo počutje.
Naš cilj je, da otrok nekam hodi z veseljem in nato kontinuirano, kot da bi bil že takoj razočaran in dobil v najslabšem primeru še odpor do tovrstnih aktivnosti.

Kaj moj otrok pridobi s gibalno urico?
Vse prve pozitivne izkušnje so ključne za malčkovo doživljanje gibanja. Če otrok pridobi in ohranja željo po gibanju, ki je dobra popotnica za vnaprej. Gibanje je zdravo, preko gibanja spoznava svoje telo, postaja vedno bolj vešč in uren. Pozitiven vpliv ima tudi na samopodobo in zaupanje vase. Napredek, ki je opazen pri rednih obiskih je da plašni otroci z večjim pogumom premagujejo strah bodisi pred neuspehom bodisi pred padci, se primerjajo, upoštevajo pozitivno kritiko, so čustveno močnejši. Postopno premagujejo ovire. Ob spodbudah in pohvalah ob ustreznem času, pa se lahko tudi najbolj nezainteresirani malčki vključijo v igro.

Kako poteka vadbena enota v Mulcu?
Športno društvo Mulc deluje na območju Ljubljane in okolice. Ponujamo pestro izbiro športnih dejavnosti za otroke ob vseh letnih časih: gibalne urice, smučanje, rolanje, plavanje, letovanja, športni rojstni dnevi.
Ob vpisu na vadbo v začetku leta vsak otrok prejme knjižico z desetimi gibalnimi nalogami, ki jih usvoji prek leta. Vsako nalogo utrjujemo vsaj en mesec. Za vsako opravljeno nalogo prejme štampiljko. Ob koncu leta ima zbranih deset štampiljk v knjižici in ta mu ostane v spomin. Za različno starost imamo pripravljene različne knjižice in različne težnostne naloge.
Gibalna urica za malčke od drugega do tretjega leta lahko poteka v naslednji obliki. Gibalna urica je razdeljena na dva dela. V prvem delu se igramo različne gibalne igrice: Ptički v gnezda, mačka in miš, tekalne igrice, zbiranje žogic – različne variacije. Malčke spodbudimo k različnim oblikam gibanja: na znak se spremenimo v različne živali, telovadimo z obroči, žogicami, palicami, plavalnimi črvi, stožci. Vse igre večkrat ponavljamo.

V drugem delu pripravimo poligon z ovirami. V vadbo vključimo plezanje čez polivalentne blazine, skozi tunelčke, plazenje pod ovirami, skozi obroče, poskoki, prestopanje ovir. Poligon se odvija ob otroški glasbi. Vse vaje izvaja v družbi staršev in po usmeritvah vaditelja ter drugih malčkov, kar še dodatno spodbuja celovit razvoj, vključno z danes zelo pomembno socializacijo.
Gibalno urico zaključimo s sokom, štampiljko kot nagrado za dobro sodelovanje in glasnim vzklikom »Hura«.

Tanja Kobe je diplomirana vzgojiteljica predšolskih otrok, Tadej Kobe pa predsednik in idejni vodja Športnega društva Mulc in športni pedagog.

Tadej in Tanja Kobe: »Predšolsko obdobje je obdobje temeljnega gibalnega razvoja. Izkušnje, ki jih malčki, torej majhni otroci od enega do treh let starosti, in otroci po dopolnjenem tretjem letu dobijo v tem obdobju so neprecenljive za nadaljnje življenje.«