Milan 
Osemnajstletna smučarska skakalka Katja Požun je letos osvojila bronasto madaljo na ekipni tekmi svetovnega mladinskega prvenstva v Erzurumu. V svetovnem pokalu je Zagorjanka debitirala decembra lani v Lillehammerju, kjer je osvojila sedmo mesto. Njen osebni rekord je 138 metrov, ki ga je skočila v Oberstdorfu. Na večer pred odhodom na Japonsko smo se pogovarjali o njenih načrtih za letošnjo sezono in o tem, kako je stopila na pot smučarske skakalke.
Kaj ste želeli postati, ko ste bil stari pet in kaj, ko ste imeli 15 let?
Ko sem bila stara pet let sem hotela postati sodnica, pri petnajstih pa poklicna vojakinja.
Kdaj ste stopili na skakalno športno pot? Kakšne spomine imate na tisti čas, kdo vas je vodil, kdo je bil vaš idol in kaj ste takrat pričakovali?
Na skakalno športno pot sem stopila pri šestih letih. Moj prvi trening je izgledal nekako tako, da so mi nataknili prevelik dres ter alpske smuči, ter sem se spuščala izpod skakalnice. Moj prvi trener je bil Borut Markošek. V tistem času, ko sem jaz začela trenirati skoke, je Primož Petereka dosegal svoje najboljše rezultate, zato je bil moj idol.
Kako sta vaša starša odreagirala, sta vas spodbujala pri vaših izvenšolskih športnih dejavnostih?
Oče je bil navdušen in je šel tudi z mano na prvi trening. Mami pa najprej kakšen mesec sploh nisva povedala da treniram smučarske skoke, saj bi jo bilo strah. Še nekaj časa po tem ko sva ji povedala ni hotela na moj trening.
Kdaj je prišel trenutek, ki se mu pravi »zdaj gre pa zares«?
Tega trenutka se ne spomnim dobro … Vse se je začelo zelo zgodaj, saj ženski skoki takrat še niso bili tako razviti in nam je primanjkovalo tekmovalk, tako da se je vse skupaj začelo bolj postopoma.
Kaj bi otrokom, ki s šestimi leti vstopajo v devetletko, svetovali in položili na srce?
Da naj se ne bojijo izraziti svoje želje in početi tisto, kar jih veseli. Tudi sama sem v otroštvu preiskusila kar nekaj različnih športov.
Slovenija je polna odličnih špornikov. Katero skupno lastnost bi jim prisodili, ne glede na to, ali gre za individualne ali kolektivne športe?
Mislim da so vsi odlični športniki zaradi ene lastosti in to je vztrajnost. V skupinskih športih moraš zaupati svojim soigralcem. Pri posamičnih pa to zaupanje preneseš na svoje trenerje.
Kaj nameravate v tem letu na športnem področju? Kakšni so cilji, želje, pričakovanja?
Predvsem si želim ohraniti približno takšno formo, kot jo imam sedaj, ter vztrajno slediti najboljšim. Odpraviti želim še tistih nekaj napak, ki grenijo moje skoke.
Ste že razmišljali, kaj boste počeli po končani športni poti?
Zaenkrat o tem še ne razmišljam, vendar mislim da ne bom ostala v športu.
Miha Anžur