Darjan 
Darjan Lapanje
Oktober kot vsako leto tudi letos poteka v znamenju rožnate barve. Gre za kampanjo, ki že tradicionalno ozavešča o raku dojk in o tem, kako pomembno je, da se zlasti ženske po 50. letu starosti udeležujejo presejalnih programov, ki to vrsto raka lahko odkrijejo v začetnih fazah. Tokrat ne bomo navajali statističnih podatkov, ampak vam bomo postregli z zgodbo Janje Mišič, ki se je soočila z diagnozo raka na dojkah in ga, zahvaljujoč zgodnjemu odkritju bolezni, tudi uspešno premagala.
Janja, poznava se že kar nekaj časa, in zato vem, da si izjemno aktivna oseba, polna življenja. Kako se je pri tebi vse skupaj, kar se bolezni tiče, sploh začelo in kako si odreagirala, ko si izvedela za svojo diagnozo?
Povabljena sem bila na mamografijo v okviru presejalnega programa DORA, ki sem se ja po 50. letu starosti sicer redno udeleževala vsaki dve leti. To je bilo konec marca lani in zelo kmalu sem prejela klic, da z mojimi izvidi nekaj ni v redu. Že 11. aprila so mi nato opravili biopsijo, teden dni kasneje pa sem prejela izvide, v katerih je pisalo, da imam invazivni dualni karcinom. V tistem trenutku je bila moja glava prazna in zato sem zdravnika vprašala, kaj to sploh pomeni. Povedal mi je, da bom po vsej verjetnosti morala hitro operacijo, ker gre za izjemno invazivno obliko raka, ki se zelo hitro širi. Občutkov ob teh besedah se sploh ne spomnim, Vem le, da sem imel ogromen cmok v grlu in možu sploh nisem mogla povedati, kakšna je moja diagnoza. Besede niso hotele iz usta, oblile so me le debele solze. Šele ko sem s solzami dala iz sebe tisti začetni šok, sem lahko spregovorila. Spomnim se, da sem najprej pomislila na svoje vnuke, ki jim imam tako zelo rada, in se odločila, da se bom borila že zaradi njih. Sploh nisem želela pomisliti na to, da se moja zgodba utegne razplesti tudi v negativno smer.
Potem pa je sledilo mučno čakanje. 18. aprila sem izvedela za diagnozo in takrat je bilo tudi rečeno, da me kmalu obvestijo o nadaljnjem poteku zdravljenja. Čakala sem na klic, ki ga ni in ni bilo. Vedela sem, da me bo to čakanje ubilo, zato sem se odločila, da se vrnem kar nazaj v službo, dokler me pač ne pošljejo na operacijo. Še mesec dni sem bila nato v službi, ki mi je na nek način koristila, saj sem se z delom zamotila, da nisem toliko razmišljala o bolezni. 17. maja pa sem naposled odšla v bolnišnico in bila dan kasneje že operirana. Takrat so mi tudi opravili dodatne preiskave in ugotovili, da se bolezen na mojo srečo prek bezgavk še ni razširila po telesu. Je bila pa tumor tako zelo agresiven, da mi je samo v enem mesecu – od biopsije do operacije – zrasel z 11 na 25 milimetrov.
Bi lahko torej rekla, da ti je preventivna mamografija rešila življenje?
Če marca ne bi šla na mamografijo, me danes zagotovo ne bi bilo več. Pri tej bolezni zares šteje čisto vsak dan, zato vsem polagam na srce, naj nikar ne odlašajo in se udeležijo preventivnih presejalnih programov, ko so vanje povabljeni. Pri meni so raka prav na ta način odkrili v res začetni fazi, ko so ga lahko tudi uspešno odstranili in me nato zdravili. Sicer je po operaciji spet trajalo kak mesec dni, da sem izvedela, kakšna terapija me čaka. Nisem namreč vedela, ali se bodo zdravniki odločili za kemoterapijo ali za obsevanje. Odločili so se za obsevanje, ki je trajalo 20 dni in je potekalo vsak dan, razen ob koncih tedna.
Kako pa si prenašal obsevanja? So bila zate izčrpljujoča oz. naporna, ali pa si med tistimi, ki to obliko zdravljenja nekoliko lažje prenašajo?
Moram reči, da sem se poskušala držati prav vseh napotkov, ki so mi jih dali zdravniki. Na obsevanih predelih sem se mazala s posebno kremo, ki mi jo je predpisala radiologinja, izogibala sem se soncu. Nabavila sem si tudi številna druga sredstva, v primeru, da bi jih potrebovala, vendar mi k sreči ni bilo potrebno. Vse je potekalo gladko, nimam niti suhe kože na mestu obsevanja, niti koža ni ožgana. Moram pa izpostaviti, da sem v sam proces zdravljenja vstopila s pozitivnim razmišljanjem in mislim, da mi je to pomagalo. Rekla sem si: »Tako pač mora biti in vem, da bo na koncu vse v redu.« In res se je zame dobro izteklo.
Zdaj je zdravljenje za tabo, razen hormonske terapije, ki še traja. Kakšno je torej tvoje življenje danes? SI pri sebi kaj spremenila? Ali morda živiš drugače kot prej?
V prvi vrsti sem spremenila to, da si vzamem več časa zase. Ko zjutraj vstanem, najprej naredim par globokih vdihov, se nato pogledam v ogledalo, se objamem in si rečem, da sem takšna, kot sem, da se sprejemam, da se imam rada. Prej nikoli nisem imela časa za karkoli takega. Vsak dan tudi telovadim, če se le da, si privoščim dolge sprehode, tudi v dežju ali v snegu. Ustreza mi, da sem lahko sama s sabo. Sicer sem bila tudi prej aktivna, ampak sem stalno hitela, vselej se je nekam mudilo. Zdaj imam hvala bogu imam čas, da si vse to lahko privoščim. Precej sem spremenila tudi prehrano. Jem petkrat na dan, predvsem pa jem bolj uravnoteženo kot prej. Zdravila, ki jih jemljem, žal povzročajo osteoporozo, ki sem ji že sicer nekoliko podvržena. Zaradi tega jemljem še določena prehranska dopolnila, predvsem pa tudi iz tega naslova veliko telovadim in hodim. Hvala bogu, vse to rada počnem.
Lahko rečem, da sem končno postavila sebe na prvo mesto. Mi pa ogromno energije in volje do življenja dajejo moji vnuki, ki jih imam neizmerno rada. Njih včasih še postavim na prvo mesto, pred sebe. Morda bom glede tega morala še kaj ukreniti, je pa res, da zanje res z veseljem naredim marsikaj, saj mi tudi oni neverjetno veliko dajo.
Janja, kaj pa bi svetovala tistim, ki se srečajo s tako diagnozo, kot si se ti?
Predvsem vsem polagam na srce, da si vzamejo čas za samopregledovanje, ker je res pomemben čisto vsak dan. Delajo naj na sebi in si vzamejo čas zase ter naj pazijo na prehrano. To se mi zdi, da so tiste najpomembnejše stvari. Seveda pa naj se, kolikor je to možno, poskusijo izogniti stresu. Počnejo naj stvari, ki jih imajo radi, najsibo to branje, sprehod, telovadba ali pa karkoli drugega, kar jih osrečuje. Če pa so z diagnozo že soočeni, svetujem samo to, da razmišljajo čim bolj pozitivno. Medicina napreduje iz dneva v dan in danes zna pozdraviti že številne, še tako težke bolezni.
Si pa trenutno tudi zelo aktivna članica združenja Europa Donna. Nam lahko kaj več poveš o tem? Verjetno ste prav v »rožnatem« oktobru še posebej aktivne…
Tako je. Na Vrhniki nas je 15 izjemno aktivnih članic. Skupaj hodimo na sprehode, organiziramo različne dogodke. Na Vrhniki imamo vsako leto običaj, da v sodelovanju z lokalnimi mojstricami kvačkanja Park samostojnosti odenemo v rožnato barvo, ki je simbol ozaveščanja o raku na dojkah. Prvega oktobra tako drevesa dobijo rožnato preobleko. Skupaj z ostalimi članicami se imamo vedno lepo. Udeležila sem se tudi seminarja v Portorožu, kjer smo bili zbrani člani Europa Donna iz vse Slovenije. Moram reči, da toliko pozitivne energije na enem mestu že dolgo nisem občutila. Res smo se imeli lepo in mislim, da mi je tudi to na nek način izjemno koristilo.
Trenutno smo še v »rožnatem oktobru«, sledi »movember«, ki ozavešča o raku na modih… Se ti zdi, da so meseci ozaveščanja za družbo pomembni?
Vsekakor. Če v tem času večkrat vidiš oglas na televiziji ali obcestni plakat, to mogoče marsikoga prepriča, da si naposled le vzame 10 minut časa za samopregled. Ne moram dovolj poudariti, kako zelo pomembni se mi zdijo samopregledi. Naj si ljudje določijo en dan v mesecu in se na ta dan res temeljito pregledajo. In naj bodo pri tem res dosledni. Moj primer je glede tega res zgovoren, saj se je v enem samem mesecu spremenilo res ogromno. Če bi vse skupaj trajalo še mesec dni dlje, vprašanje, kakšen bi bil izid.
Dejstvo je, da ta bolezen ne izbira in res mi je hudo, ko na Onkološkem inštitutu v Ljubljani srečujem dekleta, stara 20, 25, morda 30 let. Ogromno je takih, ki še nimajo otrok, pa bi si jih želele. Zanje se življenje še bolj obrne na glavo, saj je med njimi mnogo takih, ki zaradi bolezni otrok nikoli ne bodo mogle imeti.
Prav je, da na vse to opozarjamo in bolezen preprečujemo, dokler je čas za to. In prav temu je namenjen mesec ozaveščanja, kot je »rožnati oktober«.