Otroci so naš zaklad in tako se moramo tudi obnašati do njih. To pa pomeni, da se njihova vzgoja začne z nami. Svoje otroke moramo že od malega usmerjati, predvsem pa vzpodbujati k različnim aktivnostim, če se seveda že sami ne odločijo, s čim bi se želeli ukvarjati. Sila pomembno je, da otroke že od malega vzpodbujamo k telesnim aktivnostim in športu. Ker se otroci razvijajo zelo hitro, ima velik pomen, da jih pravočasno spoznamo s športom. Kako pa je z vrhunskim oziroma profesionalnim udejstvovanjem v športu? Morajo takšni otroci začeti s treningi še bolj zgodaj?
Aleksandra Lamut
Človeško telo je narejeno za gibanje. V zadnjih letih se srečujemo z vse večjimi opozorili strokovnjakov, da je premalo časa in resursov namenjenih ravno usposabljanju mladih za šport in rekreacijo. S prihodom pandemije je bila med drugim nekoliko na stranski tir v šolah postavljena tudi športna vzgoja, kar pa je vsekakor izjemno slabo za naš podmladek; ne zgolj s stališča profesionalnega športa, temveč tudi z vidika gibčnosti in nenazadnje tudi vzdrževanja optimalne telesne teže.
V preteklosti težav z vzdržljivostjo pri učencih in dijakih praktično nismo poznali. Otroci so veliko več hodili peš, se vozili v šolo s kolesi ali z drugimi prevoznimi sredstvi, ki so zahtevala angažma telesnih mišic. Ker pa se svet razvija in si z raznovrstno tehnologijo in novimi prevoznimi sredstvi želimo olajšati prehode od točke a do točke b, smo nekoliko zanemarili primarno sposobnost naših teles – gibanje. Okončine imamo zato, da jih uporabljamo pri premikanju, zato je ključnega pomena, da se vrnemo nazaj v preteklost, vsaj kar zadeva gibanje in športne dejavnosti.
Telesna aktivnost je ključnega pomena
Najboljša stvar, ki jo lahko privoščimo svojemu otroku, je telesna aktivnost. Že od malega moramo otrokom vcepiti čut za šport, saj ima blagodejne učinke na telo v razvoju. Na noge se otroci postavijo nekje med prvim in drugim letom starosti, od takrat dalje pa so skorajda neustavljivi, in prav je tako. Otroke lahko skozi igro spodbudimo, da se gibajo, saj bodo tako šport sprejeli kot nekaj pozitivnega, kot nekaj, s čimer krepijo svoje telo in ga vzdržujejo v dobrem stanju in v dobri kondiciji. Sporočamo jim, da morajo za svoje telo in zdravje skrbeti in da ni vse samoumevno.
Prav tako ne smemo zanemariti čustvenega in socialnega aspekta razvoja, ki ga lahko otroci pridobijo skozi šport in igro. Druženje z vrstniki je ključno, da se otrok razvije v zdravega in stabilnega posameznika, ki ima čut za soljudi. Vsekakor s športom otroci razvijajo tudi tekmovalnost, kar jim bo prineslo veliko prednost v nekoliko bolj krutem odraslem svetu. Strokovnjaki se strinjajo, da so osebe, ki so se v otroštvu in mladosti ukvarjale s športom, veliko bolj stabilne, odgovorne, predvsem pa jih ne ustavi že prva ovira.
Kako pa je z bolj resnim udejstvovanjem otrok v športu? Ali je res dobro, da začnemo z intenzivnimi treningi zelo zgodaj, pri sedmih ali osmih letih? Veliko je zagovornikov hipoteze, da z intenzivnimi treningi pri zelo mladih posameznikih ne gre pretiravati, saj lahko prehitro dosežejo vrhunec, ravno tako hiter je lahko tudi padec. Sicer je popolnoma odvisno tudi od športa, s katerim se otrok ukvarja. Gibčnost gimnastičarjev je vsekakor potrebno razvijati že od zgodnjih let, ko je telo bolj gibko, saj je to tisto, kar se v tem športu išče. Denimo pri odbojki pa gibčnost in eleganca nista prvotnega pomena – prednost imata koordinacija, natančnost, moč in vzdržljivost. V svetu poznamo ogromno športnikov, ki so svoj vrhunec doživeli že zelo zgodaj, potem pa je šlo samo še navzdol. Zgodijo se lahko poškodbe, preobremenjenost, izgorelost, predvsem pa padec motivacije in zagona.
Kdaj začeti?
Optimalna starost za začetek nekoliko bolj intenzivnih treningov je tako nekje med desetim in dvanajstim letom starosti, pri kolesarjenju, ki je spričo izjemnih uspehov naših športnikov pri nas v zadnjem času zelo priljubljeno, pa je ta meja še višja (16-17 let). Kasneje lahko stopnjo intenzivnosti stopnjujemo, da bi postopoma dosegli želene rezultate. S tem ko otroka ne silimo v treninge na profesionalni ravni 25-letnega športnika že pri osmih letih, mu pokažemo, da je šport dobra stvar v njegovem življenju, kasneje pa se bo v vsakem primeru sam odločil, ali je določena dejavnost res njegov smisel, ali pa je bilo to zgolj prehodno obdobje.
Zavedati se moramo, da niso vsi otroci in ljudje na tem planetu zato, da bi postali profesionalni športniki, zato svojih otrok ne moremo in ne smemo siliti v dejavnosti, ki jih ne zanimajo. Če vidimo, da naš otrok goji ljubezen do glasbe, ga usmerimo v smer glasbe, če opazimo, da ima tisto nekaj, kar potrebujejo profesionalni športniki, mu pokažimo, kaj je naslednji korak. Vsekakor pa negujmo vse talente naših otrok, da bodo odrasli v sposobne, čustveno zrele in odgovorne ter dobre ljudi, ki bodo ne glede na njihov talent svetu lahko dali nekaj dobrega.
