Umrl je Slavko Avsenik.
To je bil zadnje dni največkrat zapisan in slišan stavek. Bil je človek, katerega viže pozna skoraj ves svet. Za to, kar je dosegel, je združil svoj talent, gorenjsko trmo in ljubezen do glasbe; ja, tudi čas je bil pravi. O njegovem uspehu govorijo kar priznanja sama.
Pa nisem hotela pisati samo o Avseniku. K razmišljanju me je spodbudil nek komentar, napisan na enem od forumov slovenskih medijev. Eden od bralcev, je pokomentiral:”Pa kaj vam je, saj je vlekel samo meh!”
Priznam, nisem ravno ljubiteljica “goveje” glasbe, sem pa ljubiteljica Glasbe. Spoštujem delo in uspehe vsakega posameznika, pa naj bo to vpis v Guinnessovo knjigo rekordov, ali pa dišeče in čiste sanitarije. V vse to je nekdo moral vložiti svoje delo, svoj trud.
Avtor navedenega komentarja si ne zasluži drugega kot pošteno brco v rit, da se spravi stran od računalnika in končno pokaže iz kakšnega testa je! Vsi tisti, ki mislijo, da je avsenikom, pečečnikom, akrapovičem, petram, tinam, jakovom, petrom in vsem ostalim, ki so uspeli v svetu s svojim znanjem in garanjem, bilo karkoli podarjenega, naj dokažejo, da zmorejo tudi oni.
Beda človeške foušije in lenobe je pač v tem, da se spoznamo vsi na vse in si dovoljujemo kritizerstvo na vseh področjih. Tragika pa v tem, da ob vsem tem forumskem “znanju” ni junaka, ki bi imel pogum in skočil v vodo ter začel plavati. Se zmigati in dejansko nekaj narediti – vsaj zase. Kako elegantno je sedeti v fotelju in navijati za naše športnike, ki zmagujejo in osvajajo medalje. “Naši so! Mi smo najboljši!” “Ma sej sem vedu, da je luzer, da ne zmore!” pa je komentar, ko ne gre. Vam je znano, kajne?
Omejenost našega duha se kaže tudi v javnomnenjskih raziskavah, saj smo na vseh lestvicah med najbolj nezadovoljnimi državljani. Pa na tem mestu ne bomo o politiki!
Vse kar moramo storiti je to, da sestopimo s svojega piedestala lastne vsevednosti, pljunemo v roke in svojo pomembnost pokažemo v dejanjih. Ni potrebe po velikih dejanjih. Sebe in svet lahko spremenimo z majhnimi koraki. Pometimo pred lastnim pragom, obrišimo prah s svojega nasmeha, specimo sosedu pecivo, podarimo neznanemu otroku sladoled. Ponovno se naučimo hoditi, teči in poleteli bomo. Kot je poletel Slavko, ko je vlekel svoj meh.