Domov Odnosi in družina Preženimo osamljenost med prazniki

Preženimo osamljenost med prazniki

Meteorološka zima  je nastopila skupaj z decembrom, kar potrjujejo tudi prve snežinke, ki so že priplesale do nas. Nekako se zdi, da celo narava že pripravlja kuliso za praznični zaključek leta, zagotovo pa za to skrbijo TV programi, ki že pospešeno vrtijo božične filme. Vse to marsikomu nariše nasmeh na obraz. Nekako bi nam vsem moralo biti topleje pri srcu, pa vendar ne doživljajo vsi prazničnega časa enako. Za nekatere je čas, ko bi morali biti obkroženi s tistimi, ki jih imamo najraje, mize pa naj bi bile bogato obložene, tisto obdobje, ki bi ga najraje preskočili.

Aleksandra Lamut

Potrošništvo nas je pripeljalo do stopnje, ko se zdi, da moramo s praznovanjem božično-novoletnih praznikov začeti že v oktobru. Na policah nekaterih trgovin nas že konec avgusta čakajo figurice jelenčkov, Božičkov in novoletne lučke ter okraski. Zdi se, da nas je prevzel duh nakupovanja in kapitalizma. Skoraj nemogoče se je izogniti vsakodnevnemu bombardiranju trgovskih velikanov, ki nam prodajajo čudovito izkušnjo.

Vprašanje pa je, če je bogato obložena in do zadnje podrobnosti urejena praznična miza res tisto nekaj, zaradi česar bomo srečni. V sodobnem času, kjer veliko pozornosti namenjamo vrednosti našega denarja in vrednosti dobrin, ki jih imamo v lasti, namreč pozabljamo nase in na svoje psiho-fizično stanje. Pozabljamo, da niti največje količine denarja ne morejo kupiti našega zadovoljstva.

Med prazničnim obdobjem bi se večkrat morali spomniti na ljudi, ki mogoče nimajo takšne sreče, da bi praznike in dela proste dni s kom preživeli. Samota in osamljenost v tem obdobju je bolj pogost pojav, kot se morda zdi na prvi pogled. Če imamo svojo primarno družino, s katero že tako ali tako preživimo veliko prostega časa, verjetno ne bomo niti pomislili, s kom bomo preživeli praznike. Tistim, ki družinskih članov in prijateljev nimajo (ali jih nimajo več), pa bo ta čas zbudil tesnobo in velikokrat celo vrsto drugih neprijetnih občutkov.

Za lažje razumevanje osamljenosti moramo razlikovati med dvema pojmoma. Človek je lahko sam, vendar ni nujno osamljen. Sam je lahko popolnoma po lastni izbiri. Biti sam in zadovoljen s svojim stanjem, je pravzaprav nekaj, k čemur nas spodbujajo številni strokovnjaki. To je namreč stanje osebe, ko lahko razmišljamo o sebi, o svojih ciljih in ljubeznih. To je čas, ko smo kreator lastnega življenja.

Ko pa smo sami in s tem stanjem nismo povsem pomirjeni, vse prepogosto razmišljamo o pomanjkanju smisla svojega življenja, kar vodi v osamljenost in izolacijo. Navsezadnje smo ljudje socialna bitja, ki potrebujemo besedo in dotik sočloveka. Potrebujemo prijatelja, s katerim bi se pogovorili o svojih strahovih, težavah, pa tudi o lepih stvareh, ki so se nam zgodile v življenju. Dejstvo je, da smo različni – nekaterim samota ustreza, saj so se za njo odločili sami, spet drugi pa se s samoto težje spopadajo in pogrešajo pogovor s sočlovekom. Osamljenost moramo prepoznati dovolj zgodaj – še preden se razvije v depresijo ali težjo obliko anksioznosti.

Prazniki so torej čas, ko smo v krogu naših najbližjih. Kaj pa osebe, ki niso naši najbližji, a so vseeno v naši okolici? Morda nimajo nikogar, s katerim bi preživeli praznične dni in večere. Se spomnimo nanje? Jih pokličemo? Vsi smo ljudje, nekateri se sveta okoli sebe zavedamo bolj, spet drugi nekoliko manj. A prav za praznike, ko bi morda morali biti še bolj čuječi, si naložimo toliko opravkov in v »popolno praznovanje« investiramo toliko časa, da na osamljene največkrat kar pozabimo.

Kljub vsemu vrvežu pa tega ne bi smeli dopustiti. Narediti bi morali vse, da prav nihče v našem okolju ne ostane pozabljen. Moramo se zavedati, da si osamljene osebe velikokrat le stežka pomagajo same. Poleg tega, da so osamljene, pa jim na roko ne gre niti zimsko vreme. Zima je za večino namreč najbolj depresiven letni čas, krivdo za to pa gre pripisati predvsem pomanjkanju sonca in lepih dni, ko svoje bivalne prostore večkrat zapustimo, četudi samo za krajši sprehod in naključno interakcijo z drugimi ljudmi.

Vse preveč pogosto so sami sebi prepuščeni starejši. Razumeti moramo, da so to osebe, ki so še vedno pomemben del naše skupnosti in še vedno oblikujejo naša življenja. Osamljenosti si povečini niso izbrali sami. Morda so se njihovi otroci odselili v večja mesta, ali pa jim zdravje ne služi več tako, kot jim je leta nazaj, in so zato obsojeni na štiri stene svoje hiše ali stanovanja. Dejstvo je, da se le redko kdo spomni nanje in jim nameni trenutek svojega časa. Postavimo se v njihovo kožo in pomislimo, kako bi se mi počutili, če bi svet pozabil na naš obstoj. Verjetno nam ne bi bilo vseeno, kajne?

Kaj lahko naredimo, da bi se vsi počutili vključene v družbo? V prvi vrsti moramo odpreti oči in se zazreti v svojo bližnjo okolico. Ali sploh poznate vse svoje sosede? Ali veste, če kdo od vaših sosedov morda živi sam in če ga kdo vsaj občasno obišče? Nedvomno je lažje pogledati v drugo stran in reči: saj bo nekdo drug poskrbel za njega ali njo, meni ni treba. Vendar pa smo vsi lahko človeški in svojemu sosedu, ki je že mesece in mesece sam, potrkamo na vrata in mu prinesemo zavojček piškotov, ga povabimo na kavo ali pa celo na božično večerjo. Božič je navsezadnje čas, ko dajemo in delimo, mar ne?

Če se bomo potrudili in svoja vrata in srca odprli vsaj ljudem v svoji bližnji okolici, bomo že naredi velik korak k poenoteni in srečnejši družbi. Te vrednote moramo priučiti tudi otrokom, in to že od malih nog. Naučimo jih, da jim bo pomoč sočloveku v stiski postala nekaj vsakdanjega in naravnega.

Ne smemo pozabiti, da sreče ne bomo našli v denarnici. Naj se sliši še tako klišejsko, srečo najdemo v majhnih rečeh. V prijaznem pozdravu, kratkem klepetu in prisrčnem nasmehu. Najdemo jo v sočloveku, ki z nami deli svoj čas in tisto malo, kar ima. Srečo najdemo v prijateljih, družini, sodelavcih, sosedih, pa tudi v popolnih neznancih, ki jim ni vseeno za sočloveka. Potrudimo se, da bomo videli svet okoli sebe in da se ne bomo obrnili stran, ko bo nekdo potreboval našo pomoč ali pa zgolj lepo besedo, ki mu bo dala nov elan za življenje in da si bo mogoče rekel: »Še je dobro na tem norem svetu.«

Lepe praznike vsem!

© Vse pravice pridržane | Tridea d.o.o., Podkraj pri Zagorju 3A, 1410 Zagorje ob Savi