Pred dnevi, natančneje 1. oktobra, smo obeleževali Mednarodni dan starejših. Ne zgolj zaradi mednarodnega dne, tudi sicer se nam zdi prav, da glavno besedo v oktobrski številki Bogastva zdravja damo najmodrejšim in najizkušenejšim članom naše družbe. Vključenost in sodelovanje starejših v družbi in priznanje njihovega socialnega, kulturnega, ekonomskega in političnega prispevka je namreč ključnega pomena za izboljšanje kvalitete njihovega življenja.
Tia Kemperle
Lahko si zatiskamo oči in se prepričujemo v nasprotno, a dejstvo je da se staranjem populacije v družbah povečuje starostna diskriminacija, hkrati pa starejši pogosto predstavljajo spregledano skupino prebivalstva. To se je izkazalo zlasti med pandemijo covida-19, ki je razgalila številne sistemske pomanjkljivosti na tem področju.
Kot je ob mednarodnem dnevu starejših poudaril tudi varuh človekovih pravic Peter Svetina, bi morali »različni organi in inštitucije, ki stopajo v odnos s starejšimi, vedno imeti pred očmi načelo Nič brez nas o nas. Starejše je po njegovih besedah treba vključevati v odločanje o njihovih pravicah in načinu življenja in jih ne pokroviteljsko odrivati pod krinko zmanjšanih psihofizičnih sposobnosti ali drugih oviranosti. S pokroviteljskim odnosom in nespoštovanjem, tako Svetina, zmanjšujemo njihovo družbeno moč, jim odrekamo veljavo in pravice ter posegamo v njihovo dostojanstvo.
Osamljenost in revščina
Kot eni najbolj perečih problematik starostnikov se sicer še vedno pojavljata osamljenost in revščina. Slednja je vse pogostejša tudi v Sloveniji, draginja, ki smo ji priča, pa ves položaj le še poslabšuje. Trenutno je kar približno petina slovenskega prebivalstva starejšega od 65 let, v revščini pa jih po podatkih živi okoli 60.000. Pogosto revščino spremlja še bolezen, oboje pa je v mnogih primerih prepleteno s stigmo, zaradi česar mnogi taki starostniki živijo tiho in odmaknjeno, ne da bi okolica sploh vedela za njihovo vse večjo stisko.
Nasilje nad starejšimi
Poleg naštetega je vse pogostejši tudi pojav nasilja nad starejšimi. Zaradi neenakih možnosti, socialne izključenosti, osebne odvisnosti zaradi nemoči, bolezni, onemoglosti, pogoste materialne odvisnosti ali revščine ter manjše družbene moči starejših, je govora predvsem o strukturnem ali sistemskem nasilju. Podobno kot otroci, ženske, pripadniki različnih manjšin in marginalnih družbenih skupin, tudi starejši – zaradi neenake porazdelitve moči v družbi – bolj pogosto doživljajo nasilje v medosebnih odnosih.
V razviti družbi, kot je slovenska, ne bi smeli poslušati zgodb o osamljenosti v poznih letih življenja, niti zgodb o revščini, sploh pa ne o nasilju nad starejšimi. Nihče ne želi jesen svojega življenja preživeti stran od bližnjih ter brez socialne in zdravstvene podpore. Prav zato mora v skrb starejše vedno aktivno in odgovorno vstopati država z vsemi svojimi službami, skrb zanje pa mora biti tudi odgovornost vseh nas, ki živimo ob njih. Zavedati se moramo, da bomo nekoč oz. že zelo kmalu tudi sami na njihovem mestu.
