Otto F. Kernberg je bil pionir na področju raziskovanja osebnostnih motenj. Ugotovil je, da obstaja stanje, ki ni psihoza in ni nevroza. Je stanje vmes in ga lahko poimenujemo Mejna osebnostna motnja (ang. Borderline personality disorder) oz. MOM. Ljudje z MOM imajo zlasti težave s svojo identiteto. Kernberg je dejal, da je njihov ego šibke strukture .
Jasmina Čavužič, dipl. soc. del., spec. in asist. psihodinamske psihoterapije
Ljudje z nevrotično osebnostno strukturo imajo kakovostne in trdne osebne odnose, obdani so s simptomi anksioznosti in inhibicijami (zavrtost v predseksualni fazi). So zmožni empatično doživljati drugega, občutiti krivdo, žalujejo za izgubo in imajo slabo vest. Značilno je, da so v stiku z resničnostjo, so dokaj »zdravi« in v vsakdanjem življenju dobro funkcionirajo. V terapiji z njimi je cilj doseči uvid in razrešitev nezavednih konfliktov. Osebe z nevrotično osebnostno strukturo se zavedajo, da imajo notranje blokade, ki nastanejo kot posledica zavrtih teženj iz otroštva, so nezavedne in jim predstavljajo polnost uživanja na področju ljubezni, dela, iger. Na zmorejo povsem uživati življenja, ker jim ta nezavedna blokada to preprečuje. Na psihoterapijo pridejo, ker si želijo osvoboditve in iščejo resnico o tem kdo so.
Za psihotično osebnostno strukturo so značilni hudi razvojni primanjkljaji ega s skoraj povsem nediferencirano predstavo o sebi in drugih. Ljudje s to osebnostno strukturo nimajo realitetne kontrole oziroma imajo moten stik z realnostjo in funkcionirajo po delih. Šibkost ega se kaže v slabem obvladovanju stanj bojazni in pomanjkanju kontrole impulzov. Drugo osebo radi gratificirajo, ji dajejo poklone, jo povzdigujejo »v nebesa« ali to isto osebo povsem razvrednotijo. Ker so ti ljudje ujeti v občutek nezaupanja, je ključnega pomena pri terapevtskem delu, da je terapevt potrpežljiv, sprejemajoč in pripravljen na simbiotičen odnos. To pomeni, da je pripravljen samo na odnos, ki temelji na simbiozi, ki je pri otroku normalna, pri odrasli osebi pa patološka. Pomembno je, da pri osebi jača stik z resničnostjo. V terapijo vstopajo zaradi identitetne krize (kdo sem?), težavami z doživljanjem in željo po občutenju večje varnosti.
MOM je kompleksna motnja z raznoliko simptomatiko in z različnimi teorijami o vzrokih njenega nastanka. Kljub mnogim študijam, ki so bile opravljene ne gre z gotovostjo trditi o odkritju izvora oziroma vzroka za nastanek te motnje. Razkritja nakazujejo, da gre za sovpadanje več dejavnikov v kombinacijah s karakternimi značilnostmi in genetiko. Dokazi nakazujejo na to, da bi MOM lahko bila posledica travmatičnega otroštva, lahko nastane zaradi ranljivega temperamenta in stresnih dogodkov v odraščanju ali že v odrasli dobi. Nastane lahko zaradi morebitnega vzroka, kot je tudi izguba starša v zgodnjem otroštvu. Nastanek motnje je lahko povezan tudi, ker sta starša zanikala veljavnost misli in občutkov otroka, starša otroku ne dovolita, da bi čutil tisto kar čuti in misli, temveč mu vsiljujeta svoje misli in čustva. Motnja lahko nastane tudi, ker staršema ni uspelo zagotoviti potrebne zaščite otroka in sta ga zanemarjala, tako psihično kot telesno (npr., ker nista ustrezno skrbela za otrokovo nego). Bila sta čustveno umaknjena ali pa sta se do otroka vedla nekonsistentno. Torej starša sta bila skrajno preveliko udeležena ali pa premalo vključena v čustvene in telesne potrebe otroka.
Če povzamem, osebe z MOM so bile v otroštvu prikrajšane za primerno podporo v samostojnosti, recimo pri igri in raziskovanju sveta. Iz prakse lahko povem, da se to zaznava v pretiranem in nerealnem idealiziranju matere in strahovitem destruktivnem opisovanju očeta.
Motnja nastaja pretežno v obdobju od 6. do 18. meseca starosti. V tem obdobju je pomembna individualizacija in separacija. Individualizacija je proces, s katerim otrok prične z uresničevanjem samega sebe, torej, prišel je do zavesti, da je ločen in drugačen od matere in se želi od nje ločiti, separirati. Ker odnos matere do otroka ni ustrezen, je rezultat, da se ljudje z MOM počutijo varne, kadar so v regresivnem stanju oz. kadar občutijo, da so v simbiotičnem odnosu z mamo, odvisnem odnosu. Kadar so sami, navadno čutijo obup in depresijo. Bližina je zanje pomirjajoča in jim istočasno daje občutek zadušljivosti, kontroliranosti in infantilnosti.
Zaradi strahu, ki ga MOM občuti ob tem, da ne bo mogel avtonomno delovati brez pomembnega drugega (npr. partnerja), panično iščejo nekoga, ki jih bo pomiril in poskrbel zanje, tu je torej zaznati strah pred biti sam in biti zapuščen. Imajo izrazito nestabilno samopodobo, ki niha med manjvrednost in fantazijo o omnipotentnosti oz. vsemogočnosti in istočasno nasprotujočimi tendencami, recimo ničvrednostjo. Prevladuje črno – beli pogled na svet, značilnost je tudi, da razvrednotijo in idealizirajo ljudi iz njihovega socialnega okolja.
Ti ljudje imajo predvsem težave v interakciji z okoljem. Nikoli niso krivi za svoje neuspehe, krivda je vedno zunaj njih. Prepričani so, da bi bili povsem v redu, če bi bili ljudje, okolica oziroma svet do njih drugačni. Delujejo po motu: jaz, jaz in samo jaz!
Če opišem pripovedno, takšni ljudje ne vedo, kaj bi počeli s svojim življenjem. Ne vedo, kaj bi počeli danes, jutri, čez mesec dni, čez 10 let. Ne vedo kateri partner jim ustreza. Lahko bi jih označili, da so naivni, saj se iz izkušenj prav nič ne naučijo. Lahko na bananinem olupku padejo štirikrat, pa bodo še vedno stopili nanj, misleč, da se jim tokrat ne more zgoditi padec. Ljudje z MOM morajo biti vedno na prvem mestu in prav na vse gledajo s perspektive svojega trenutnega počutja in cilja. Vse hočejo doseči takoj. Ne vedo, kakšna je razlika med hočem in želim. Njihova značilnost je, da nimajo razvite empatije. So spretni in dobri manipulatorji.
Ne zavedajo se, da s tem, ko povzročijo pri nekomu bolečino (npr. svojemu partnerju), ne bodo prav nič rešili. Ko ljudje z MOM zaznajo (in pri tem so res dobri), da ima človek neko šibko točko, in ko se bodo počutili ogrožene, bodo po tej šibki točki takoj udarili. Hkrati pa se ves čas počutijo ogrožene, ker so v resnici šibki.
Če vas privlači oseba z MOM, potem je to zagotovo zaradi tega, ker želite, da vas nekdo obvladuje. Mogoče ste naivni in ji želite pomagati, biti njej podpornik, skrbeti zanjo. Verjemite, dokler bo v partnerskem odnosu, ki ga gradite s takšno osebo pravilo, da obstaja le »ta oseba« (le jaz – MOM), bo vse v redu. Težave se praviloma začnejo že takrat, če se morda s to osebo ne boste strinjali ali boste celo tako »drzni«, da boste to osebo odklonili.
Nekateri specifični kazalniki so potrebni pri postavitvi »diagnoze« MOM:
– Navadno pridejo v psihoterapijo in ne navajajo določenega konflikta. V ospredju je odnosna dinamika.
– Na samem začetku ne verjamejo v odnos s terapevtom, menijo namreč, da ima terapevt škodljive, obsojajoče, izkoriščevalske namere. Prepričani so, da bodo izgubili terapevta, če ne bodo s terapevtom delili mnenja, da jih bo le-ta zapustil.
– Občutek, ki ga dobi terapevt med seanso z MOM osebo je, kot bi stal »zunaj«, da je pod kontrolo …
– Ves čas terapije MOM deli občutek, da ni časa, navadno jih ob koncu ure zagrabi panika, ki jo povzroči strah pred izgubo, zapustitvijo.
– Navadno MOM osebe delujejo, kot da nič ne čutijo, saj občutek popolnoma potlačijo. Ko slednji pridejo ven, se zgodi emocionalna poplava in psihotično stanje.
– Imajo konflikte, ki so vezani na notranjo samoregulacijo lastnih čustev in impulzov.
Značilnosti psihoterapevtskega dela z MOM
Opažanja so, da število oseb z MOM narašča. Če se oseba z MOM vključi v psihoterapijo, pri večini psihoterapevtov vzbudijo nelagoden občutek in postavi se mu/ji vprašanje ali so kos težavnosti naloge. Terapevtu je to posebna preizkušnja, ker se spoprijema z bolj ali manj prikrito agresijo. Psihoterapevtski odnos je izrazito nestabilen, konflikten in čustveno obremenjujoč.
Za MOM je tudi značilna dilema od samostojnost nasproti odvisnosti. Samostojnost je poglavitni zaplet, s katero imajo nenehne težave in je ogrožajoča za osebo z MOM. Spremljajo ga veliki strahovi in panika. Oseba z MOM je prisiljena se zliti ali pa ostati zunaj, in če ostane zunaj, občuti osamljenost, težo, ki je ne zna pojasniti, utrujenost in občutke izgube.
Z resničnostjo imajo dober stik, če ne gre za globoke odnose, ko gre za intimne odnose, je resničnost okrnjena. Težava po izogibanju soočanja s samim seboj se pri MOM kaže v tem, da se zatekajo k raznim ideologijam in »kvaziduhovnim« praksam na dokaj abstraktni ravni.
V psihoterapevtski proces se vključijo in začnejo iskati odvisnost, oklepajo se nekoga (npr. terapevta), ki bi osebi z MOM nudil brezpogojno ljubezen, toplino in nego. Seveda je pričakovanje MOM, da bi terapevt nosil tudi vso odgovornost. Kljub temu da stopa po poti nove izkušnje, kjer ni razočaranj, ostaja sumničav, nezaupljiv in ambivalenten do možnosti, da bi se predal. Kot že omenjeno, ker se MOM oseba boji separacije, torej ločitve, že takoj, ko posumi, da bo zapuščena, zapusti ona. Zaradi tega navzven deluje destruktivno, v mislih imam tako zasebno življenje kot delovno okolje. Kljub temu se ne zamisli nad svojim vedenjem in ravnanjem, bo panično začela iskati nekoga, ki jo bo rešil, pomiril in poskrbel zanjo. Opozorila, da sam sprejema odgovornost za odločitve sprejme kot napad in pritisk.
Vse navedeno pri terapevtu sproži občutek jeze, nelagodnost (kontratransfer), je vznemirljivo in intenzivno. Lahko izsili iz terapevta tudi pretirano svetovanje. Navadno oseba z MOM stori ravno nasprotno svetovanega. Oseba z MOM se izogiba lastnim odločitvam in hkrati ego centrično vztraja pri svojih potrebah.
Pri delu z MOM osebo je zelo težko usmeriti njihovo pozornost nase, ker so ves čas usmerjeni na odčitavanje terapevtovih misli, njegovih pričakovanj. Ker imajo slabo diferenciacijo (jaz – drugi), ne morejo slediti lastnim mislim in občutkom, ne morejo sporočiti problema, uporabljajo objekt (npr. terapevta), ki bi jih moral čutiti brez besed.
Pri psihoterapevtski obravnavi je pomemben odnos „tu in zdaj”. Namen psihoterapije je, da pacient spozna/prepozna svoje afektivne reakcije (kratkotrajne čustvene reakcije) in njihove sprožilce ter poveže svoja ravnanja z mislimi in občutki.
MOM se zdravi najpogosteje s psihoterapijo, lahko traja tudi nekaj let, predno se razvije terapevtsko zavezništvo oziroma delovna aliansa. Terapevtsko delo mora temeljiti na varnosti, spoštovanju, poštenju, poučevanju in pozornosti. Pri vsej izraženi empatiji in prej naštetemu pa je potrebno zavedanje terapevta, da ohrani meje, razkriva nasprotujoča stanja in tolmači obrambne mehanizme (tehnike preživetja, ki jih je oseba razvila že v otroštvu in v odrasli dobi).
Povzeto po: Psihoanalitična diagnoza, Nancy McWiliams; Razvojna analitična psihoterapija, Peter Praper; Osebnost med zdravljenjem in boleznijo, Emil Benedik; Drama je biti otrok, Alice Miller