Darjan 
Tia Kemperle
Ko slišimo besedo »izziv«, najprej pomislimo na nekaj pozitivnega – priložnost za rast, zabavno preizkušnjo ali nedolžno tekmovanje. A v digitalni dobi je beseda dobila tudi temnejši pomen. Zlasti na družbenem omrežju TikTok, ki ga uporablja večina mladostnikov in otrok, se skrivajo nevarni izzivi, ki lahko vodijo v poškodbe, trajne posledice ali celo smrt. Medtem ko starši pogosto še vedno verjamejo, da gre za aplikacijo, polno posnetkov plesa in kuhinjskih trikov, se na drugi strani ekrana odvijajo scenariji, ki so vse prej kot nedolžni.
Eden najbolj zloveščih med aktualnimi viralnimi izzivi je t. i. »izziv angel smrti«, ki se je že pojavil tudi v Sloveniji. V tem izzivu otroci ležejo na cesto ali železniško progo in čakajo do zadnjega trenutka, da se umaknejo pred prihajajočim vozilom. Ideja je zasnovana na adrenalinu, na občutku “nepremagljivosti”, a resničnost je lahko smrtonosna. V tujini so takšni posnetki že povzročili smrtne žrtve, tudi pri deset- in enajstletnikih. Tudi v Sloveniji je policija že prejela prijave o podobnih primerih. Ne gre več za vprašanje, »če«, ampak za vprašanje, »kdaj« se bo ponovilo.
Glavno vprašanje: Zakaj?
Poraja se vprašanje, zakaj bi otrok tvegal svoje življenje zaradi takšne neumnosti? Razlogi segajo globoko v razvoj mladostniškega uma. Otroški in mladostniški možgani so še vedno v gradnji. Del možganov, ki je odgovoren za presojanje tveganja in nadzor impulzov – prefrontalna skorja – se razvija vse do približno 25. leta starosti. Vzporedno deluje amigdala, čustveni center, ki je pri otrocih že zelo dejaven in pogosto prevlada v trenutkih napetosti, izziva ali pritiska vrstnikov. Kombinacija močnih čustev, nezrele presoje in želje po sprejetosti v skupino ustvarja popolno okolje za neodgovorno vedenje. Dodajmo še splet, kjer »všečki« in »ogledi« pomenijo valuto za pozornost, in hitro pridemo do izzivov, kjer otroci tvegajo svoje življenje le zato, da njihovi videoposnetki postanejo viralni.
TikTok in podobne platforme temeljijo na algoritmih, ki uporabniku kažejo vsebine, ki so čustveno vznemirljive. Ko otrok enkrat klikne na nevaren izziv, dobi še več podobnih – algoritmi ne znajo ločiti med zabavo in tveganjem. Tudi če otrok izziva ne namerava ponoviti, se lahko zaradi ponavljajoče vsebine navadi na idejo, da je to normalno. Pride do tihe desenzibilizacije – nekaj, kar bi ga pred mesecem šokiralo, danes dojema kot vsakdanji spletni izziv.
Kako otroke zaščititi?
Zato je ključno vprašanje: kako zaščititi otroka v svetu, kjer nevarnost preži v žepu, v vsakem trenutku, na nekaj klikih razdalje? Prvi korak je zaupanje. Brez dialoga ni zaščite. Starši pogosto prepovedujejo, nadzorujejo in blokirajo, a otroci bodo vedno našli način – pri prijatelju, na drugi napravi, z drugim uporabniškim računom. Veliko učinkovitejše je, da jim razložimo, zakaj je nekaj nevarno, in jih spodbudimo, da razmišljajo s svojo glavo. Namesto “ne smeš gledati tega” raje recimo: “Kaj ti je ta video povedal? Kaj misliš, kaj bi se lahko zgodilo?”
Še en pomemben korak je lastna udeleženost. Starši, ki poznajo TikTok, vedo, kaj otroci tam spremljajo, kaj je trenutno »v trendu«, in katera imena vplivnežev so na prvem mestu, imajo boljši izhodiščni položaj za pogovor. Ne gre za to, da se vtikamo v njihov svet – gre za to, da vanj vstopamo z razumevanjem. Tudi če se ne strinjamo z vsebinami, jih lažje komentiramo, če jih poznamo.
Ne podcenjujmo niti pomena skupinskega vpliva. Pogovori v šolah, delavnice in vključevanje učiteljev in svetovalnih služb v ozaveščanje o nevarnostih spletnih izzivov imajo lahko velik vpliv. Otroci morajo slišati, da njihova vrednost ne izhaja iz števila ogledov, ampak iz lastne presoje. Poudarjajmo pogum kot zmožnost reči “ne” in ne kot sposobnost tvegati življenje za en sam posnetek.
Kdaj je potrebno biti še posebej pozoren?
Če otrok doma postaja nenavadno tih, skrivnosten, če se izogiba pogovoru ali skriva telefon, so to lahko signali, da nekaj ni v redu. A odziv naj ne bo kaznovanje, ampak empatičen pogovor. “Opazil sem, da si bolj zamišljen. Je kaj, kar te skrbi?” Naj otrok čuti, da se lahko obrne na nas – tudi, če je naredil napako.
Ne smemo pa pozabiti še na en pomemben vidik, in sicer na digitalno pismenost. Otroci potrebujejo orodja, s katerimi bodo znali prepoznati manipulacijo, senzacionalizem, lažne novice in nevarne vsebine. Tako kot jih učimo prometne varnosti in higiene, jih moramo učiti tudi varne uporabe spleta – ne le tehnično, ampak tudi čustveno in etično.
Nevarni spletni izzivi niso le muha enodnevnica – so simptom digitalnega okolja, ki vrednoti pozornost bolj kot varnost. Otroci niso neumni – so pa ranljivi. Naloga odraslih je, da jih ne zapustimo v tej ranljivosti, ampak jih opremimo z znanjem, pogumom in občutkom varnosti. Naj TikTok ne postane tihi sovražnik, ampak priložnost za pogovor. Naj zaslon ne bo ovira, ampak most. Največji izziv našega časa namreč niso viralni videoposnetki, ampak tišina med starši in otroki. In to je izziv, ki je vreden, da ga sprejmemo in se z njim soočimo.