Darjan 
Darjan Lapanje
Letošnje poletje je bilo za športne navdušence zares izjemno. Najprej smo lahko spremljali evropsko nogometno prvenstvo, sledile so olimpijske igre, ki so tokrat potekale v Parizu, vmes so se odvijale vse glavne tritedenske kolesarske dirke… Sploh pri slednjih so slovenski športniki imeli glavno besedo, pa tudi olimpijada je slovenskemu športu dala nove zlate in srebrne junake. Ste se kdaj vprašali, kako nepopisni morajo za športnike biti občutki, ko postanejo, evropski, svetovni, olimpijski prvaki? Vsi si predstavljamo, da gre za brezmejno srečo in izpolnjenost, a realnost je ob tem velikokrat povsem drugačna. Pod drobnogled bomo tokrat vzeli dva vrhunska slovenska športnika, ki sta to poletje blestela vsak na svoj način, a oba pripovedujeta podobno zgodbo.
Pred nekaj tedni je svojo izjemno profesionalno športno pot sklenil zlati kapetan slovenske izbrane košarkarske vrst Goran Dragić. Res, da je svojo zadnjo tekmo v severnoameriški košarkarski ligi NBA odigral že pred letom dni, pa vendar se je v svojem slogu želel posloviti tudi od domačih navijačev. V Ljubljani je tako potekal poslovilni dogodek, na katerem so se zbrala nekatera največja imena svetovne košarke in priljubljenega Gogija pospremila v športni pokoj.
Z evropskim zlatom je prišla praznina
Ob tem je vedno skromni Dragić odkrito spregovoril o svoji športni poti, o tem, kaj je botrovalo njegovim izjemnim uspehom, pa tudi o tem, kako se je s temi uspehi kosal sam. Posebej zanimivo je bilo njegovo razmišljanje o tem, kako je doživljal zmago Slovenije na evropskem košarkarskem prvenstvu leta 2017. Povedal je namreč, da je o uspehu na prvenstvu sanjal tekom svoje celotne kariere. To je bil nekakšen njegov najvišji športni cilj, ki ga je naposled s soigralci tudi dosegel.
Kljub temu pa ta izjemni dosežek sreče sam po sebi ni prinesel. Še več: kot pove Dragić, je po osvojeni lovoriki nastala praznina. Cilj je bil izpolnjen, novega tovrstnega izziva pa ni bilo več, zaradi česar ni bilo niti motivacije, ki bi ga kot športnika gnala naprej.
Ni bila pripravljena temu, kar sledi uspehu
Zelo podobno zgodbo pripoveduje tudi dvakratna olimpijska prvakinja Janja Garnbret. Športna plezalka in serijska zmagovalka, za katero se zdi, da z lahko kljubuje načelom gravitacije, nas je s svojimi uspehi tako zelo razvadila, da se že osvojeno drugo mesto zdi kot popoln neuspeh. Po uspehu na olimpijadi v Tokiu pred tremi leti, ko je bilo športno plezanje sploh prvič na programu olimpijskih iger, se je zdelo, da prekipeva od sreče in ponosa. Vendar pa je sama že večkrat spregovorila o tem, da je bila takrat izjemno pripravljena na tekmo, nihče pa je ni pripravil na to, kaj sledi po tekmi.
Podobno kot Dragić tudi Garnbret pripoveduje o tem, da je po (prvi) zlati olimpijski kolajni sledila izpraznjenost, ki je ni pričakovala. Adrenalin je po zmagi popustil, cilj je bil osvojen, pojavilo pa se je vprašanje, kam in kako naprej, saj višje od športnega Olimpa enostavno ni mogoče.
Zanimivo je torej dejstvo, da izjemen uspeh, sploh v vrhunskem športu, v nasprotju z vsemi pričakovanji ni vselej poplačan z izpolnjenostjo in srečo. To stanje je povezano s psihološkim konceptom, imenovanim “post-achievement depression” (depresija po doseženem uspehu). Gre za stanje, kjer športniki izgubijo občutek namena in smeri, ker so dosegli vse, kar so si zastavili. Vse več športnih psihologov opozarja, da se morajo športniki pripravljati ne samo na uspeh, temveč tudi na to, kar pride po njem.
Iskanje novega cilja
Rešitev za ta problem se pogosto skriva v postavljanju novih ciljev, ki pa niso nujno povezani zgolj s športom. Športniki, ki uspešno premagajo depresijo po doseženem uspehu, pogosto najdejo nove poti – bodisi v drugih športnih disciplinah, v izobraževanju, osebnem življenju ali celo v dobrodelnih dejavnostih. Pomembno je, da si znajo zastaviti nove izzive, ki jim ponovno vrnejo občutek smiselnosti.
Ključno vlogo pri tem imajo trenerji, družina, prijatelji in športni psihologi. Podpora bližnjih, pogovori o občutkih in razumevanje tega, kaj pomeni doseči vrh in se nato spustiti nazaj v vsakdanje življenje, so izjemno pomembni. Programi, ki pripravljajo športnike na življenje po vrhuncu kariere, so nujni in bi morali biti sestavni del njihove poti.
Čeprav je nam, navadnim smrtnikom to morda težko razumeti, pa depresija po velikem uspehu ni redkost in ne bi smela biti tabu tema. Športniki so, tako kot vsi ostali, zgolj ljudje, ranljivi in potrebujejo podporo. Zavedanje, da uspeh prinaša tudi izzive, ki jih je treba premagati, lahko pripomore k bolj zdravemu pristopu k vrhunskemu športu. Pomembno je, da športniki znajo gledati naprej in si vedno znova postavljajo cilje, ki jih bodo gnali naprej – na igrišču in izven njega.