Nekje sem prebrala tole misel: »Resnično bogat je tisti starš, ki ga otroci objamejo, tudi ko ima prazne roke.« To je res globoka in resnična misel … V času potrošništva, v katerem so postale vrednote predvsem materialne dobrine, težko srečamo in stopimo naproti odnosom, ki temeljijo na brezpogojni ljubezni, sprejemanju, podpori … Vse, česar se moramo v življenju naučiti, je brezpogojna ljubezen. Najprej seveda do sebe, da zmoremo razumeti, predvsem pa okusiti njeno čarobnost tudi v odnosih z drugimi.
Misel, ki sem jo zapisala, je zrcalo, ki nam pove, kako lahko starši vplivajo na vzgojo in seveda na način čustvovanja svojih otrok. Ko starši ostarijo, žanjejo, kar so posejali v svojih »produktivnih« letih. V obdobju staranja naredijo nekako bilanco svojega življenja, tudi v odnosu s svojimi otroki, ki so seveda v tem obdobju že odrasle, zrele osebe, v večini primerov tudi že starši svojih otrok. Življenje namreč teče po svoji naravni zakonitosti, pa če nam je prav ali ne. Generacije odhajajo, nove prihajajo in krog življenja je vselej sklenjen …
Različna obdobja, različni odnosi
Med časom prihoda in odhoda pa je vmesni čas, najpomembnejše obdobje, kjer izrazimo svoje bistvo, svoje poslanstvo. Koliko smo pri tem uspešni, je odvisno od naših pridobljenih stališč, konceptov in prepričanj. Vsekakor je imeti otroke veliko večja odgovornost, kot biti brez njih. Vendar ne smemo pozabiti na našo lastno odgovornost do nas samih. Odgovorni smo pravzaprav za vse, kar mislimo, čutimo, počnemo. Odgovorni smo za kakovost naših medosebnih odnosov. Kajti v odnosu do drugih vselej predstavljamo in izražamo le sebe, svojo osebnost.
Eden izmed najbolj občutljivih odnosov je odnos med staršem in otrokom. Ta je v vsakem obdobju seveda specifičen, drugačen. Naj bi bil. Če se starši zavestno odločijo, spoznajo in spoštujejo različnost potreb v določenem življenjskem obdobju. Majhen otrok ima popolnoma drugačne prioritete potreb, kot najstnik. Odrasel otrok, ki naj bi bil že izoblikovana osebnost, ima popolnoma drugo lestvico potreb. Prav tako se razlikujejo in spreminjajo potrebe staršev, v tretjem življenjskem obdobju so popolnoma drugačne, kot v obdobju ustvarjanja, tako na družinskem kot na poslovnem področju.
Nadzor nad odraslimi otroci pomeni pogubo
V sklenjenem krogu življenja je pomembno obdobje, ko se srečujeta dve generaciji: ostareli starši in njihovi že odrasli otroci. Najpomembnejše je, da so se starši že skozi lastni osebni proces pripravili na obdobje staranja, kajti če tega niso zmogli, imajo težave s seboj in ne z otroki, kot običajno menijo. Kaj to pomeni? Predvsem to, da se pomirijo s seboj in da dopuščajo mladim, da živijo svoje lastno življenje. To predstavlja za marsikoga velik izziv, kajti v podzavesti mnogih starejših je še vedno občutek nadzora. Tega pa si njihovi otroci ne želijo, še manj pa potrebujejo. Kot je nadzor v partnerskih zvezah rak rana zakona, tako je tudi v odnosu starš-odrasel otrok, tovrstno vedenje pogubno. Kljub temu, da so starši znova in znova nekako »razočarani« nad odnosom z otroki, sta največkrat vzrok prav nadzor in prevelika pričakovanja. Zavoljo tega se odnosi krhajo, namesto da bi se krepili, postali ljubeči, saj je to obdobje še zadnja preizkušnja kaj in koliko smo zmogli.
Za starše poskrbimo s hvaležnostjo in spoštovanjem
Tudi največji optimisti se danes zavedajo, da časi niso prijazni. Težko se je v tem svetu umestiti, najti svoj prostor, stopiti v stik s seboj, kajti preveč je zmede okrog nas. In starejši še bolj čutijo v sebi nemir. Prav tako imajo težjo nalogo srednje generacije, ki ne vedo, kaj jih čaka jutri, da ne omenjam mladih. Kako lahko torej danes zaživimo v sodelovanju, sožitju in medosebni pomoči med dvema generacijama? Starejši z občutkom osamljenosti, odrinjenosti, srednja generacija v hitenju, strahu da jutri izgubijo delovno mesto, ob vzgoji svojih otrok, vseh dolžnosti in obveznosti?
Ko ravno nekako otroci odrastejo in se postavijo na lastno pot, nam na drugi strani ponujajo roko ostareli starši, pogosto nemočni in šibki. In občutek, da moramo zanje skrbeti kot za otroke, je odveč. Zanje moramo poskrbeti z največjim občutkom hvaležnosti in spoštovanja. Koliko časa in na kakšen način bomo to storili, je odvisno od vsakega posameznika. Ko se človek zaveda, da so medčloveški odnosi tisti, ki krojijo duševno zdravje, usmeri vse svoje moči, znanja in hotenja v izboljšanje le-teh. Pa naj bo to starš ali otrok, odrasel otrok.
Kar seješ, to žanješ
Priznajmo si, težko je, včasih zelo težko, da lahko sledimo svojemu srcu. Da se zavemo, da je mnogo bolj pomemben občutek ljubiti kot biti ljubljen, da moramo zato nenehno dajati, da dobimo in ne obratno. Svoj pridelek bomo vselej pobrali. Pobirali so ga naši stari starši, pobirali ga bodo naši vnuki. Krog življenja je vselej sklenjen. Ali smo deležni objema svojih otrok tudi ko imamo prazne roke? Odvisno od tega, kaj smo sejali.
Danica Kranjc Ložnar
