Včeraj je bil en čuden dan…
Ne samo, da je dež spral nasmehe z obrazov ljudi, dogajalo se je in dogajalo.
Pa vseeno sem naletela na popolnega neznanca, ki me je rešil iz neugodnega položaja. Pripravljen je bil pomagati in svoj čas žrtvovati za to, da mi je pomagal; da ne bo pomote, v takšnem položaju sem se znašla izključno zaradi svoje neumnosti. Ampak o tem kdaj drugič. Morda pa samo tihi nasvet…nikar ne parkirajte sredi Ljubljane na parkingu, ki ima rampo, kljub temu, da je videti kot da je pokvarjena.
V naših življenjih obstajajo prijatelji in “prijatelji”. Oboji pa so tu zato, da nas naučijo določene lekcije.
Kot bi bili dogovorjeni, sem včeraj srečala nekaj bivših sodelavcev, s katerimi smo nekaj let delili iste prostore, dihali isti zrak, se družili, si pomagali in se tudi tolažili. Med nami so se spletle tudi nekakšne prijateljske vezi. Potem smo se raztepli vsak na svoj konec. Osebni stiki so bili izgubljeni.
In potem…presenečenje, pozdrav, veselje, da se po nekaj letih spet srečamo. Kratek pogovor, stisk rok in vsak odhiti spet na svojo stran. Z nasmehom na ustnicah in prijetnimi spomini.
Kot po naključju (v naključja sicer ne verjamem) še eno srečanje. Podobno a popolnoma drugačno. Ker je tempo življenja hiter, večino službenega časa preživimo s telefonom v roki. Vljudno in tiho čakaš, da bi lahko pozdravil svojega bivšega kolega, s katerim sta si nekoč delila tudi kakšne skrivnosti. In ko ti oseba me izkaže niti toliko pozornosti, da bi za trenutek odložila telefon…takrat veš, da je čas, da jo iz svojega življenja preprosto izpustiš.
Prešine te misel o majhnosti človeka, ki ga obvladuje superego podoba o lastni pomembnosti. Zamahneš z roko, se nasmehneš in odhitiš novim srečanjem naproti.
Sicer pa je v naših življenjih vse uravnoteženo. Hvaležna sem neznanemu gospodu, ki me rešil. Obljubil je, da bova prihodnjič spila kavo…