Jelena 
V majhni trgovini je ob steni ždel velik hladilnik. Skozi steklena vrata hladilnika je mala pločevinka opazovala svet. Šviganje prodajalk sem ter tja, ljudje z nakupovalnimi vozički, ki so skrbno pregledovali cene, razposajeni otroci s svojimi nasmejanimi obrazi in tisočerimi željami – vse to je pločevinko neznansko zabavalo. Nekega čisto navadnega jutra je malo pločevinko prebudilo nežno žgečkanje mehurčkov v njeni sladki pijači. Ko se je razgledala naokoli, je opazila, da vanjo zrejo majhne, modre, navihane oči. Vrata hladilnika so se odprla, na sebi je začutila prste roke in v hipu se je znašla pred obrazom skuštrane deklice.
»Jaz sem Nina, ti pa si Minka Pločevinka,« je nasmejano spregovorila deklica in položila pločevinko v nakupovalno košaro. Mala pločevinka je bila presrečna. Ne le, da je deklica med kopico pijač v hladilniku izbrala prav njo, tudi ime ji je dala – Minka Pločevinka. Ko sta se vrnili domov, je Nina Minko postavila na mizo v dnevni sobi.
»Draga moja Minka Pločevinka,« je slavnostno spregovorila deklica, »najprej mi boš pomagala, da se odžejam, nato pa te bom očistila in pripravila za posebno nalogo. Tako si lepa, da ti bom dala mesto v moji stekleni omari. Krasila boš mojo sobo. Zdaj pa skočim po kozarec. Takoj pridem nazaj.«
Deklica je odhitela stran. Že nekaj trenutkov kasneje pa se je v dnevni sobi pojavil črnolas fant z dolgim gomoljastim nosom in nekoliko privoščljivim nasmehom na obrazu, ki ni obetal nič dobrega. Hitro je pograbil presenečeno Minko pločevinko in skupaj z njo odhitel iz hiše. Stekel je do bližnjega potoka ter se usedel na klopco. Odprl je malo pločevinko in počasi pričel srkati sladko pijačo.
»Haha, moja sestrica bo zelo presenečena, ko bo ugotovila, da je nekaj zelo okusnega izginilo izpred njenega nosu. Toda sestre imamo zato, da jim včasih malo ponagajamo,« je porogljivo sam sebi spregovoril fant. Nato je zmečkal prazno pločevinko in jo vrgel v potok.
Minka Pločevinka se je počutila zelo slabo. Bila je zmečkana, umazana, potok pa jo je prav nerodno nosil po svoji strugi in jo vsake toliko časa udaril ob kakšen večji kamen, ki je stal na poti. Na srečo potovanje ni bilo prav dolgo, saj se je Minka kmalu zaletela v odlomljeno vejo, ki je zapirala pot potoku. S pomočjo veje je prestrašeni pločevinki z muko uspelo priti do levega roba potoka, nekoliko večji valj pa jo je naplavil na blatno kopno. Tam je obležala kot kup ničvredne ropotije. Minka Pločevinka je sicer včasih razmišljala o tem, kaj se bo zgodilo, ko bo enkrat odslužila svojemu namenu. Toda niti v najbolj groznih sanjah si ni predstavljala, da bo končala kot odvečen, zmečkan, umazan odpadek sredi narave.
»Pst!«
Minka Pločevinka je kar naenkrat zaslišala pritajen glas.
»Pst! Hej! Tukaj sem!«
Zdaj je slišala besede nekoliko bolj jasno.
»Tukaj za teboj, no! Kaj si slepa?«
Pločevinka je sedaj zagledala velik pločevinast tulec, ki je tik ob potoku z enim koncem naslonjen na vejo z drugim zapičen v blato ždel za njenim hrbtom.
»Kdo si pa ti?« je prijazno vprašala Minka Pločevinka.
»Jaz? Jaz sem embalaža za čips. No, bil sem ponosni nosilec čipsa, dokler ga niso pojedli. Sedaj pa nisem nič,« je nekoliko žalostno potožil pločevinasti tulec.
»Torej nimaš imena?« je radovedno dvignila glas Minka Pločevinka.
»Seveda nimam imena. Odpadki pa res nimajo imen. To bi bilo neumno. Odpadek je odpadek,« ji je zabrusil tulec.
»To ni res. Moje ime je Minka Pločevinka. In jaz mislim, da bi morali imeti tudi odpadki imena,« mu je odgovorila mala pločevinka.
»Neumnost.«
»Ne, pa ni!«
»Ja, pa je.«
»Tudi odpadki nismo vsi za staro šaro. Jaz mislim, da sem lahko še koristna. Lahko bi bila okrasek. Krasila bi sobo,« je ponosno pojasnila Minka.
»Ti pa okrasek? Hahaha,« se je glasno zasmejal tulec, »potem sem tudi jaz lahko okrasek. Krasil bi smetišče.«
»Veš kaj,« se je nenadoma spomnila Minka Pločevinka, »če bi te nekdo prebarval, bi bil lahko vaza za rože. In tudi ime bi dobil. Jaz bi te klicala Binko Pločevinko.«
»Binko Pločevinko? Hahaha,« je zopet v smeh izbruhnil tulec, nato pa se resno zamislil, »morda pa to sploh ni slaba ideja. Rože imam rad.«
Binko in Minka sta sčasoma postala prav dobra prijatelja. Pogovarjala sta se o tem, kako so ju naredili v tovarni, o njunem potovanju v trgovino in o življenju na prodajalni polici. Spregovorila sta tudi o njunih lastnikih ter drug drugemu zaupala zgodbo, kako sta se znašla sredi narave. Kadar jima je bilo zelo dolgčas, sta sanjarila o tem, kakšni embalaži bi bila, če bi lahko izbirala. Tulec je vsak dan na široko razpredal o svojih sanjah, da bi nekoč naokrog prenašal čokoladne piškote.
»Ljudje obožujejo čokolado in piškote. Jaz pa bi jim lahko ponudil oboje,« je nekoč razlagal.
Minevali so dnevi in tedni. Narava je postajala čedalje bolj zaspana. Listi različnih barv so padali z dreves, dokler le-ta niso postala povsem gola. Prišla je zima in z njo sneg, ki je zamrznil potok. Nekega zimskega dne je veter bril tako močno, da je vejo, ob kateri je ždel Binko pločevinko, odneslo daleč navzdol po ledenemu potoku. Z vejo pa je izginil tudi Binko. Veter je premikal veje dreves, ki so kot beli velikani z velikimi rokami mahali v slovo. Minka Pločevinka mu v slovo ni pomahala, je pa tisti dan kot solza po njeni pločevini zdrsnila še zadnja kapljica sladke pijače, s katero so jo dolgo nazaj napolnili v tovarni. Minka je ostala popolnoma prazna in sama.
Zima je minila in pomlad je s seboj prinesla več sonca, ki je Minko pločevinko pogrelo in spravilo v boljšo voljo. Še bolje se je počutila, ko je v sončnih dneh večkrat opazila ljudi, ki so se veselo sprehajali po prečudoviti pomladansko obarvani naravi. Nekega prekrasnega pisanega jutra je nedaleč stran zaslišala pogovor in smeh otrok, ki so se bližali. Črnolas fant in skuštrano dekle sta z veliko črno vrečko prispela prav do mesta, kjer je ležala Minka Pločevinka.
»Glej Nina, tu je še ena pločevinka, naj jo spravim?« je fant vprašal dekle.
»Seveda Nejc, kar poberi,« mu je odvrnila punca, katere glas je se je Minki zdel zelo znan.
Minko pločevinko so pograbile roke in jo položile v črno vrečko. Kar naenkrat jo je zaobjela tema. Vendar je strah ni premagal, saj je občutila, kako se stiska ob druge pločevinaste izdelke.
»Še ena rešena pločevinka,« je zaslišala globok glas pod seboj.
»Rešena?« je vprašala Minka.
»Seveda,« ji je odgovoril glas, »reciklirali nas bodo.«
»Reci… kaj?« je zmedeno vprašala Minka.
»RECIKLIRALI!« so se zdaj oglasile še druge pločevinke v vrečki. »To pomeni, da bomo v manj kot 60 dneh zopet sijale v vsej svoji lepoti.«
»Kako to mislite?« Minka sedaj ni nič več razumela.
Oglasil se je glas pod njo: »Pločevinke smo narejene iz aluminija. Aluminij je zelo trpežen material in ga je možno uporabiti znova in znova. Iz nas bodo naredili nove pločevinke.«
Minka Pločevinka je bila presrečna. Napoved njenih prijateljic se je uresničila. Iz nje ter njenih pločevinastih prijateljev so izdelali povsem nove pločevinke. Minka Pločevinka se je kmalu spet znašla na prodajni polici v trgovini. Odločena je bila, da bo tokrat s svojim izgledom ljudi opozarjala na to, da je pločevinke potrebno reciklirati. Ko je nekega dne na polici mimoidočim kupcem ponosno kazala svoj novi napis RECIKLIRAJ ME, je nedaleč stran zaslišala pritajen glas.
»Pst!«
Pomežiknil ji je pločevinast tulec s sosednje police. Bil je povsem napolnjen z okusnimi čokoladnimi piškoti.
avtor: Uroš Drnovšek, OŠ Tone Okrogar