Darjan 
Miha Anžur
Prazniki običajno dišijo po piškotih, kuhanem vinu in potici ter so skorajda po pravilu povezani z dolgimi večeri, ki se pogosto končajo s kozarcem ali dvema v dobri družbi. Sladkor in alkohol sta skoraj neločljiv del prazničnega vzdušja, del tradicije, spominov in druženja. A hkrati sta tudi snovi, ki imata na telo veliko močnejši vpliv, kot se zdi ob prvem grižljaju ali požirku. V predprazničnem času je zato pravi trenutek, da nanju pogledamo z nekaj več zavedanja.
Sladkor je v decembru praktično povsod. V piškotih, čokoladi, kolačih, pijačah in celo v jedeh, kjer ga sploh ne pričakujemo. Ko ga zaužijemo, se raven glukoze v krvi hitro dvigne. Telo odgovori z izločanjem inzulina, energije je na videz več, razpoloženje se dvigne. A ta vzpon je kratek. Sledi padec, utrujenost, razdražljivost in želja po novem sladkem grižljaju. Tako se hitro ujamemo v krog, ki nas med prazniki pogosto pusti brez prave energije, čeprav smo pojedli več kot kadarkoli prej med letom.
Dolgotrajno pretiravanje s sladkorjem obremenjuje tudi imunski sistem, kar je v času gripe in prehladov še posebej neugodno. Sladkor spodbuja vnetne procese v telesu, vpliva na prebavo, kožo in celo na koncentracijo. Telo se sicer zna prilagoditi marsičemu, a decembrske količine sladkega pogosto presežejo mejo, pri kateri bi se še počutili lahkotno.
Podobno dvoličen obraz ima tudi alkohol. Kozarec vina ob večerji ali penina ob zdravici delujeta sproščujoče, zmanjšujeta zadržanost in poglabljata občutek povezanosti. A alkohol je za telo strup, ki ga morajo jetra razgraditi pred vsemi drugimi nalogami. Ob tem se porablja energija, telo se dehidrira, spanec postane plitkejši, srčni utrip se pospeši. Čeprav zaspimo hitreje, se pogosto zbudimo bolj utrujeni.
Posebna past prazničnega časa je združevanje sladkorja in alkohola. Sladke pijače, likerji in deserti z alkoholom še dodatno obremenijo presnovo. Hitri dvigi in padci sladkorja v krvi se prepletajo z učinki alkohola, kar lahko vodi v glavobole, slabo počutje, nihanje razpoloženja in oslabljen imunski odziv. Telo se v tem primeru ne ukvarja več z regeneracijo, temveč s preživetjem.
Pa vendar prazniki niso čas prepovedi, temveč čas ravnovesja. Sladica ima lahko svoj prostor, a ne nujno ob vsakem obroku. Kozarec vina je lahko užitek, če ostane pri enem. Ključ je v zavestni izbiri. Ko jemo počasi, z občutkom in brez hitenja, pogosto ugotovimo, da nas manj nasiti bolj kot neskončno ponavljanje grižljajev. Ko pijemo z zavedanjem, da ne potrebujemo alkohola za dobro voljo, ostane druženje prijetno tudi brez opitosti.
Telo nam zelo jasno sporoča, kdaj mu je dovolj. Težak občutek v želodcu, razdražena koža, nemiren spanec, utrujenost in razdražljivost niso del prazničnega čara, temveč znaki preobremenjenosti. Če jih znamo slišati pravočasno, lahko praznike preživimo lahkotneje, bolj prisotno in z več resnične energije.
Sladkor in alkohol nista sovražnika praznikov. Sta le ogledalo našega odnosa do užitka. Če ju znamo uporabljati kot dodatek k lepim trenutkom in ne kot pobeg pred utrujenostjo ali stresom, potem ohranita svoje mesto brez cene, ki bi jo plačevalo telo. In prav v tem ravnovesju se skriva tista prava praznična sladkost, ki traja dlje od okusa na jeziku.