Milan 
Korona kriza je med drugim poskrbela tudi za to, da smo bili v razmaku le dobrega pol leta priča kar dvema izdajama olimpijskih iger. Če smo poleti za stiskali pesti za športnike v letnih športih, so v minulih dneh glavno besedo imeli športniki v zimskih disciplinah. Prav športu smo namenili tudi osrednjo vlogo v spodnjem članku, seveda pa smo nanj pogledali predvsem z vidika zdravja.
Darjan Lapanje
V naslovu ste verjetno prepoznali besede, ki jih je ob koncu 19. stoletja prvi izrekel dominikanski škof Henri Didon, Mednarodni olimpijski komite pa te besede kot uradno olimpijsko geslo uporablja že od olimpijade v Parizu leta 1924. Seveda se v omenjenih besedah zrcali tisti pravi olimpijski duh, a vedeti je treba, da za običajne smrtnike, ki nismo vrhunski športniki, hitreje, višje in močneje največkrat niso najboljša izbira.
O tem, da sta šport in gibanje priporočljiva, nemara celo neobhodna, za vzdrževanje našega zdravja v kar najboljši kondiciji, ni prav nobenega dvoma. Z gibanjem namreč telesu pomagamo graditi in ohranjati zdrave kosti in sklepe, nadziramo telesno težo , krepimo srce, pljuča… Seznam pozitivnih učinkov je zares dolg in je bolj ali manj poznan vsakemu izmed nas.
Ne glede na to pa strokovnjaki že dlje časa opažajo in hkrati opozarjajo, da je sodobna družba na vse te pozitivne učinke kar malo pozabila, saj se delež prebivalstva s prekomerno telesno težo zlasti v zahodnem svetu (tudi pri nas) hitro povečuje, zaznati pa je tudi nevaren upad gibalnih sposobnosti pri naših najmlajših, sploh če jih primerjamo s predhodnimi generacijami otrok. S tem pa se seveda povečujejo tudi tveganja za najrazličnejša bolj ali manj nevarna stanja oz. obolenja, ki se ob pomanjkanju telesne aktivnosti lahko razvijejo.
Nujno je torej, da naše telo čim prej spravimo »v pogon«, saj bomo na ta način zanj naredili kar največ. Premik izpred televizijskega ali računalniškega zaslona na svež zrak bo že sam po sebi rezultiral v boljšem splošnem počutju, če pa bomo temu dodali še zmerno telesno aktivnost, bomo našemu zdravju naredili kar največjo uslugo.
Nemalokrat pa se zgodi, da ljudje ob vsem povedanem potegnemo logičen zaključek. Če je torej šport koristen, prinaša več športa še več koristi, mar ne? Kaj hitro rado sledi nerazumno pretiravanje, včasih celo obsedenost z določeno aktivnostjo, ki na koncu privede do preseganja meja lastnih zmogljivosti in se konča vsaj s poškodbo, če ne še s čim hujšim.
To seveda ni pravi način. Kot pri vseh stvareh v življenju je tudi pri športu najbolj pomembna zmernost. Odločajmo se za aktivnosti, ki so nam pri srcu in v njih uživamo. Pri tem seveda pozorno poslušajmo svoje telo in ga ne potiskajmo preko meja zmogljivosti. Najbrž se boste strinjali, da je, denimo, gorski vzpon (in spust) bolje opraviti počasneje in varno, kot pa se zaradi dokazovanja spustiti v nerazumno bitko s časom in avanturo zaključiti v bolnišnici.
»Hitreje, višje in močneje« naj torej ostane v domeni vrhunskih športnikov. Vsi ostali pa se čim več gibajmo, a naj za nas raje velja »zmerno, varno in zdravo«.