Milan 
V začetku avgusta, ko je Grega Žemlja postal 95. igralec sveta, se je začelo in danes se zdi, da ga nihče več ne more ustaviti. Dober mesec po Pekingu je Grega Žemlja z uvrstitvijo v polfinale challengerja v Carigradu pridobil devet mest in je ta hip 69. igralec sveta. (fles)
Po popolni nadvladi nasprotnika Di Wuja na challengerju v Pekingu ste osvojili turnir in se prvič prebili med TOP 100 na svetu. Kakšni so bili vaši prvi občutki?
Občutki so bili izjemni, saj sem si že kot desetletnik utopično zaželel, da bi nekoč postal član elitne stoterice. Sedaj mi je to uspelo! S finalom turnirja v Pekingu pa sem bil izjemno zadovoljen, saj sem prikazal res odličen tenis.
Glede na napredek je bilo zmago skoraj za pričakovati. Letos ste tako osvojili že tri challenger turnirje. Bomo kar direktni: kako naprej in od katerih turnirjev pričakujete največ? Katere nasprotnike najbolj spoštujete?
Res je, osvojil sem tri challengerje v zadnjih dveh mesecih in sem poln samozavesti. Pričakujem, da bom na nekaterih ATP turnijih že direktno, brez kvalifikacij, uvrščen v glavni del. Najbolj spoštujem igralce s samega teniškega vrha, čeprav je v tenisu zaželeno, da ne spoštuješ nikogar. (smeh)
Katere zmage ste se do sedaj najbolj veselili in katero zmago si najbolj želite?
Najbolj sem se veselil zmage nad Juanom Monacom na Rolland Garrossu. Zmaga nad takrat 25. igralcem sveta je bila takrat prava senzacija. Želim si še kaksne podobne zmage, morda v Wimbledonu.
O fizični pripravljenosti ne gre dvomiti, kako pa ocenjujete psihično stabilnost in pripravljenost? Nameravate v tej smeri še kaj ukreniti ali so zmage že tudi naredile svoje?
Fizično in psihično pripravljenost nameravam se izboljšati, zato delam več kondicijskih treningov. Ob meni je tudi odličen športni psiholog, Matej Tušak.
Kaj ste želeli postati, ko ste bil stari pet in kaj, ko ste imeli 15 let?
Pri petih letih sem si želel smučanja, saj mi je bil ta šport vedno zelo všeč, pri 15 pa sem že vedel, da bo tenis moj prvi in edini šport, saj sem že takrat dosegal odlične rezultate.
Kdaj ste stopili na teniško športno pot? Kakšne spomine imate na tisti čas, kdo vas je vodil, kdo je bil vaš idol in kaj ste od tenisa takrat pričakovali?
Spominjam se svojih začetkov, ko sem takoj vzljubil ta šport, kasneje pa ni bilo vedno tako. Dobri rezultati so bili razlog, da sem vztrajal in v zadnjem obdobju sem popolnoma predan moji teniški poti.
Kako sta vaša starša odreagirala; sta vas spodbujala pri vaših izvenšolskih športnih dejavnostih?
Starša sta bila navdušena nad športom, zlasti nad tenisom, vedno sta me in me še vedno podpirata.
Kdaj je prišel trenutek, ki se mu pravi »zdaj gre pa zares«?
Še sam ne vem, kdaj se je to resnično zgodilo. Prej bi rekel, da se je ta občutek nabiral in gradil v obdobju po mojem 18. letu, ko sem zaključil z mladinsko konkurenco.
Kaj bi otrokom, ki s šestimi leti vstopajo v devetletko, svetovali in položili na srce?
Rekel bi, da naj počnejo t, kar si najbolj želijo. Ker sem športnik, bi jim svetoval, naj se ukvarjajo s športom – ni pomembno katerim, samo da migajo in da jih veseli!
Slovenija je polna odličnih špornikov. Katero skupno lastnost bi jim prisodili, ne glede na to, ali gre za individualne ali skupinske športe?
Žal jih ne poznam osebno, vendar pa verjamem in vem, da so življenje posvetili svojim športnim ciljem in da so v samem svetovnem vrhu. Ob tem pomenijo nekakšen navdih drugim športnikom, tudi meni.
Rad spremljam kolektivne športe, saj so zelo atraktivni. Mislim, da je najpomembnejša atmosfera znotraj ekipe, samo vrhunski posamezniki za vrdhunske rezultate pri ekipi niso dovolj.
Kaj nameravate v tem letu na športnem področju? Kakšni so cilji, želje, pričakovanja?
Cilji in želje so se po preteklih uspehih seveda povečali, želim si med najboljših 50 igralcev na svetu. Po končani športni poti pa želim ostati v tenisu, a ne vem še, v kakšni vlogi.