Milan 
V nekem trenutku je badminton postal absolutna prioriteta v življenju Maje Pohar Perme in vsaka minuta dneva je bila načrtovana tako, da je bilo za šport kar največ časa. Po šestih letih vzrajanja in naporov so prišli tudi večji uspehi. Leta 2000 se je kot prva Slovenka v badmintonu kvalificirala na olimpijske igre.
Kaj ste želeli postati, ko ste bil stari pet in kaj, ko ste imeli 15 let?
Večino otroštva sem si želela postati učiteljica, kar je na svoji koži občutil predvsem mlajši brat, ki je moral biti učenec. Pri petnajstih so se temu dodale še želje po uspehu v športu in nastopu na olimpijskih igrah.
Kdaj ste prvič stopili na športno pot in kakšne spomine imate na tisti čas? Kdo vas je vodil, kdo je bil vaš idol in kaj ste od tega športa pričakovali?
Z rednim igranjem badmintona sem začela pri sedmih letih, takrat je treninge vodil moj oče. V tistem času me badminton kot šport še ni zanimal, treningi so bili predvsem zabava, igranje s prijateljicami. Ker sta tudi moja starša igrala badminton, se mi je ta šport zdel nekaj najbolj naravnega in samoumevno je bilo, da hodim na treninge.
Kako sta vaša starša odreagirala, sta vas spodbujala pri vaših izvenšolskih športnih dejavnostih? Katere so bile te dejavnosti?
Starša sta me vedno spodbujala pri vseh dejavnostih, s katerimi sem se ukvarjala. Badminton pa je imel tako ali tako posebno mesto v družini, pogosto je bil na prvem mestu, ko smo se o čem odločali. V osmem razredu sem se prvič uvrstila na članski turnir za državno lestvico, na isti dan pa je bilo tudi občinsko tekmovanje iz matematike. Na družinskem posvetu o tem, kam naj grem, je mama bolj navijala za šolo, oče pa za badminton. Starejši brat mi je takoj povedal, da je on že lani bil na matematičnem tekmovanju, a da »ni bilo kruha«, in mi je priporočil badminton. Nazadnje sem se le odločila za matematiko in odločitev je bila v tem primeru prava, saj je matematika danes moj kruh. No, a četudi sem tudi kasneje resno jemala šolo in študij, je bil šport praktično vedno na prvem mestu.
Kdaj je prišel trenutek, ki se mu pravi »zdaj gre pa zares«?
Resnejši treningi so se začeli proti koncu osnovne šole, a šele po koncu prvega letnika fakultete sem povsem dojela, kaj pomeni biti vrhunski športnik. Svetovna zveza me je povabila na priprave v Francijo, kjer so za nas skrbeli najboljši svetovni trenerji. Obkrožena z vrsto igralcev, ki so bili vsi najboljši v svojih državah, nadarjeni in so v šport veliko vlagali, mi je postalo jasno, da je za uspeh potrebno bistveno več kot le nadarjenost in redni treningi. Takrat sem se odločila, da je badminton absolutna prioriteta v mojem življenju, vsaka minuta dneva je bila načrtovana tako, da je bilo za šport kar najbolje. In ker sem pri takem načinu dela vztrajala naslednjih šest let, so se uspehi morali pokazati.
S katerim letom se je začela vaša profesionalna športna pot? Kako se je odvijala in kakšne dosežke ste dosegli, v evropskem, v svetovnem merilu? Katere prelomnice v karieri bi izpostavili?
Med najboljše igralce sem se prebijala sorazmerno počasi. V mladinski kategoriji v mednarodnem merilu Slovenci nismo pomenili praktično nič. Na članskih tekmovanjih za evropski pokal sem več let preživela v kvalifikacijah in prva uvrstitev na glavni turnir se mi je zdela velik uspeh. A počasi je šlo naprej in pri 20-ih sva z bratom zmagala tekmovanje za evropski pokal v mešanih dvojicah. To je bil takrat ogromen uspeh, v finalu sva premagala kasnejšega svetovnega prvaka. Po prvem uspehu je bilo lažje, sledile so tudi zmage na teh tekmovanjih pri posameznicah, dve leti kasneje sem sezono končala kot prva igralka na evropski lestvici. Na svetovni lestvici sem bila najvišje uvrščena med dvajseterico. Največji uspeh pa so zame bile olimpijske igre in kot prva Slovenka v badmintonu sem se kvalificirala leta 2000.
Kaj bi otrokom, ki s šestimi leti vstopajo v devetletko, svetovali in položili na srce?
Naj bodo vztrajni pri stvareh, s katerimi se ukvarjajo. No, pri šestih letih je predvsem glavno, da uživajo in se zabavajo, naj poiščejo šport pri katerem bo to mogoče in ki jih ne bo takoj silil v pretirano tekmovalnost. A ko si nekaj izberejo, naj tudi vztrajajo, šele ko se stvari zares posvetiš, ugotoviš, kako zelo zanimiva je lahko. Danes je tako veliko možnosti, da marsikdo bega od enega do drugega športa, a vsakega le površno okusi. In nima pojma, kaj je zamudil.
Slovenija je polna odličnih špornikov. Tako mala dežela, pa toliko šampionov … Zakaj, mislite, da je tako?
Morda smo ravno prava mešanica mentalitet – malo južnjaške sposobnosti uživanja v športu, malo severne resnosti in naravnanosti k delu, zraven še kup trme, pa nastane dober športnik. Upam, da bo tako tudi v prihodnjih generacijah in da nas ni današnji način življenja preveč pomehkužil.
Ko sem pred petnajstimi leti začela igrati za švicarski klub, me je najbolj začudilo to, da so tudi tisti igralci, ki so na trening prišli le za zabavo, imeli veliko pozornosti trenerjev, najboljši so morali čakati za prostor na igrišču ravno tako kot vsi drugi. Švicarska razlaga je bila, da vsi enako plačajo. Pri nas je bilo to nedopustno, vedno je bila jasna hierarhija na treningih – najboljši in najbolj delavni so imeli najboljše razmere za trening. Seveda ni bilo prijazno do vseh, a kdor je hotel resno trenirati, mu je bilo to omogočeno. Danes se mi zdi, da nam švicarska miselnost ni več tako tuja, dela se bolj na množični rekreaciji kot vrhunskosti. Kar je po svoje tudi dobro, a dejstvo je, da otroke nič ne sili k resnejšemu delu, trenerji pa se ne morejo več ustrezno posvetiti tistim zares obetavnim.
Katero skupno lastnost bi jim prisodili, ne glede na to, ali gre za individualne ali za skupinske športe?
To so posamezniki, ki so vedno vedeli kaj hočejo in kaj morajo za ta cilj narediti. In najpomembneje, pri tem jih ni moglo ustaviti prav nič. Poznam cel kup mladih in nadarjenih športnikov, ki so kariere nehali nekje v času srednje šole z izgovorom, da nimajo dobrih razmer za trening, da jih trenerji ne obravnavajo ustrezno in tako naprej. Ko rečem izgovor, je marsikdo užaljen, saj je v njihovih razlogih precej resnice. Razočarani so tudi starši, marsikomu je žal obetavnega mladinca. A dejstvo je, da bo resnično dober lahko le tisti, ki bo za svoj šport pripravljen narediti prav vse. In takega ne more ustaviti nič, vedno bo našel način, kako slediti svojim ciljem. In zagotovo je našim najboljšim skupno prav to, da jih nikoli niso mogle zmotiti – kaj šele ustaviti – nobene slovenske zdrahe.
Ali boste pripravili kakšno šolo za otroke ali kaj podobnega?
Sodelujem pri delu v svoji Olimpiji in pri treningih mladih v Grosupljem. Sicer se ob dveh majhnih otrocih in službi trenutno ne želim obvezati kot redni trener, vseeno pa mislim, da lahko pomagam z motivacijo, nasveti, predvsem pa s tem, da z mladimi tudi dejansko zaigram. Večkrat sem kot trenerka sodelovala tudi na pripravah za otroke in mladince, to so vedno prav posebno zabavne počitnice.
Katarina Kimovec