Milan 
Šestnajstletna Manca Šepetavc je letošnjo zimo postavila najboljši rezultat na 60 metrov z ovirami in se prebila na prvo mesto v svetovni lestvici pri mlajših mladinkah. Že kot pionirka je imela izpolnjene norme za nastope na svetovnih in evropskih prvenstvih, a je bila za nastope še premlada. Trenira pri Atletskem društvu Mass in je prepričana, da se v življenju trdo delo in vztrajnost splačata. (fles)
Kaj ste želeli postati, ko ste bil stari pet in kaj, ko ste imeli 15 let?
Ko sem bila stara pet let sem želela postati igralka. Sedaj pa me vedno bolj navdušuje psihologija. Vsak uspešen športnik uporablja psihologijo!
Kdaj ste prvič stopili na športno pot? Kakšne spomine imate natisti čas, kdo vas je vodil, kdo je bil vaš idol in kaj ste od atletike pričakovali?
Prvič sem stopila na športno pot, ko mi je bilo sedem let. Takrat sem bila v drugem razredu. Bila sem zelo hitra in učiteljica športne vzgoje me je prijavila na osnovnošolski kros. Spomini na ta dan so zelo mešani. Ponosna sem bila nase, da sem prišla do konca, hkrati pa me je bilo tega teka zelo strah. Ko sem začela teči sem bila daleč v ospredju, na zadnjih stotih metrih pa sem se spotaknila in padla. Pobrala sem se in se borila do konca. Takrat je do mene pristopil trener Svetlan Vujasin in me povabil v atletski klub. Za to sem mu zelo hvaležna, saj sem zaradi tega vstopila v svet atletike. Moj idol je srebrna olimpijka Brigita Bukovec. Od športa takrat nisem pričakovala ničesar, ker sem bila premlada, vedela pa sem, da vrhunski šport zahteva trdo delo in vztrajnost. Izkazalo se je, da sem imela prav, kljub temu pa mi daje moč in energijo, saj v njem uživam in se sproščam.
Kako sta starša odreagirala na vaše treninge? Sta vas spodbujala pri vaših izvenšolskih športnih dejavnostih?
Starša sta me pri tem zelo vzpodbujala in še zmeraj me. Tudi sama sta bila športnika in sta si želela, da se tudi jaz začnem ukvarjati s športom.
Kdaj je prišel trenutek, ki se mu pravi »zdaj gre pa zares«?
Stara sem komaj 16 let in imam pred seboj še celo kariero. Za zdaj pa lahko rečem, da sem v letošnji sezoni odtekla zelo dober čas, najboljšega na svetu v moji kategoriji, in da sem se začela zavedati, da sem na pravi poti in bom definitivno vztrajala še naprej in k stvari pristopila še bolj resno, kot sem do sedaj.
S katerim letom se je začela vaša profesionalna športna pot? Kako se je odvijala in katere prelomnice v dosedanji karieri bi izpostavili?
Vsako leto sem dosegla naslov državne prvakinje v svoji kategoriji in z veliko državnimi rekordi sem se uveljavila v slovenskih atletskih vrstah. Kot pionirka sem imela že normo za nastop na svetovnih in evropskih prvenstvih, vendar sem bila za nastop premlada. Bolj resno pa se je začelo, ko sem iz pionirske kategorije prešla v mladinsko in takrat izpolnila normo za evropsko starejše mladinsko prvestvo v Tallinu. Uspeh na tem tekmovanju bi bil zagotovo večji, če se na prvi tekmi sezone ne bi hudo poškodovala in zaradi tega nisem mogla trenirati in tekmovati skoraj do samega evropskega prvenstva. Do profesionalne kariere je še daleč, saj moram dokončati šolanje, a letošnja zimska sezona kaže dobro! Z najboljšim rezultatom na 60 metrov z ovirami sem se namreč prebila na prvo mesto v svetovni lestvici pri mlajših mladinkah.
Kaj bi otrokom, ki s šestimi leti vstopajo v devetletko, svetovali in položili na srce?
Rajši kot šestletnim otrokom bi staršem povedala, da je od njih odvisno, kam se bo njiho otrok usmeril, saj se otrok pri šestih letih ne zaveda, da mora v življenju nekaj narediti in se dokazati. Za to so starši tisti, ki jim morajo odpreti pot, jih zmotivirati in ne pustiti, da se zasedijo pred računalniki in televizijo. Vzgoja in usmerjenost je že od mladih nog ključnega pomena. Otrokom bi pa povedala, da se v življenju trdo delo in vztrajnost splačata.
Slovenija je polna odličnih špornikov. Zakaj, mislite, da je tako?
Velikost države ne vpliva na to, da se ne bi mogli povzpeti v sam vrh vrhunskih športnikov. Ravno zaradi tega je motivacija in želja po vrhunskem uspehu še večja. Sploh pa pravijo, da je strup v majhni flaškah.(smeh)
Katero skupno lastnost bi jim prisodili, ne glede na to, ali gre za individualne ali za skupinske športe?
Vztrajnost, borbenost, volja in želja po uspehu!