Milan 
Anoreksija je medicinski izraz in pomeni izgubo teka, čeprav bolnik v resnici teka ne izgubi – pogosto je celo lačen, le jesti noče. Gre za bolezen, za katero je značilno zavestno povzročeno znižanje telesne teže s strani samega bolnika (Sternad, 2001). Izguba telesne teže je najpogosteje posledica rigoroznega stradanja, ki ga lahko spremljajo tudi pretirana telesna aktivnost, s čimer naj bi anoreksična oseba še dodatno porabljala energijo in posledično zniževala telesno težo, bruhanje ali zloraba odvajal (Tomori, 1990).
Dva podtipa anoreksične motnje
Ločimo dva podtipa anoreksije nervoze: purgativni in restriktivni tip. K prvemu spadajo osebe, ki nizko telesno težo vzdržujejo s pomočjo bruhanja, pogosto tudi prenajedanja, jemanja odvajal oziroma diuretikov ter s pretirano telesno dejavnostjo. Takšnih je 75 odstotkov oseb z anoreksično motnjo. Drugi, restriktivni tip anoreksije, pa združuje osebe, ki nizko telesno težo ohranjajo z odklanjanjem vseh vrst hrane, predvsem tiste visokokalorične, ali pa vsaj z odklanjanjem ogljikovih hidratov. Tudi te osebe močno pretiravajo s telesno aktivnostjo. Značilnosti drugega tipa ima 25 odstotkov anoreksičnih oseb (Sternad, 2001).
Prevalenca
Najnovejši podatki kažejo, da znaša prevalenca anoreksije nervoze v svetu tri na tisoč prebivalcev. Incidenca pa osem novih primerov na sto tisoč na leto (Žigon, 2004). Razmerje med moškimi in ženskami, ki so obolele za anoreksijo nervozo se giblje od 1:6 do 1:20 oziroma osem odstotkov pri moških in 92 odstotkov pri ženskah (Arzenšek in sod. 2005). Oboleli pogosto občutijo velik strah pred debelostjo, ne glede na dejansko telesno težo, ki je običajno nizka. V splošnem lahko trdimo, da so anoreksične osebe preobremenjene s svojim zunanjim izgledom in z vprašanji glede hrane (Sternad, 2001). Anoreksične osebe namreč nenehno mislijo na hrano oziroma se tako ali drugače ukvarjajo z njo. Zbiranje receptov za zdravo prehrano, nakupovanje in pripravljanje hrane za druge, preštevanje kalorij in kopičenje hrane na vseh mogočih mestih so le nekateri primeri pogostega vedenja obolelih za anoreksijo. Poleg telesne teže je za anoreksične osebe značilna tudi motena, nestvarna predstava o svojem telesu. Nekateri se čutijo v celoti pretežke, nekateri pa zaznavajo, da so suhi, vendar so nezadovoljni s posameznimi deli telesa. Z anoreksijo nervozo se najpogosteje srečamo pri dekletih v adolescenci in mladih ženskah, pojavlja pa se tudi pri adolescentnih fantih, vendar redkeje (Sternad, 2001). Poudariti pa moramo, da se bolezen ne pojavlja zgolj v adolescentni dobi, njene razsežnosti segajo tudi v otroško ter odraslo dobo. Rozmanova (1998) pravi, da je anoreksija v zadnjih letih postala zelo pogost pojav, »saj se s tem problemom v vsakem osmem razredu osnovne šole sooča vsaj ena deklica, bruhanje kot sredstvo za hujšanje pa uporablja vsaka tretja študentka v prvih letnikih visokih šol«. Anoreksija tako dobiva že razsežnosti epidemije.
Fizični simptomi anoreksije nervoze
– izguba teže
– telesna masa je manjša od 85 odstotkov sprejemljive za telesno višino in starostno obdobje
– shujšan videz
– amenoreja
– slaba cirkulacija
– mrzle okončine in nižja telesna temperatura
– več poraščenosti (izolacija)
– krhki lasje in nohti, suha koža, izpadanje las
– pastelni ton kože
– počasen srčni utrip in nizek krvni tlak
– šibkost in utrujenost, vrtoglavica, razbijanje srca, bolečine v prsnem košu, težko dihanje
– podhranjenost in dehidracija
– prebavne težave, kot sta zaprtje in napihnjenost
– zavrta rast, če se anoreksija pojavi pred ali med puberteto
– oslabljen imunski sistem
– anemija
– otekli sklepi
– osteoporoza
– hipokalemija
– težave s plodnostjo
Psihološki simptomi anoreksije nervoze
– depresija in razdražljivost
– nihanje razpoloženja
– težave s koncentracijo in izgubo spomina
– ignoriranje občutka lakote
– skrb o prekomerni telesni teži
– zanikanje o prenizki telesni teži
– izkrivljena telesna podoba
– pomanjkanje samozavesti
– strah pred pridobivanjem telesne teže in debelostjo
– preokupacija z vnosom hrane in kalorij
– preokupacija z urejenostjo
– obsesija s telesno vadbo
– anksiozni, kadar jedo pred drugimi ljudmi
– občutek, da si ne zaslužijo sreče
– nenehno prizadevanje za popolnost
– velika potreba po nadzoru
Vedenjski simptomi anoreksije nervoze
– ne jedo
– uživajo samo nekatere vrste hrane, prešetvanje kalorij
– nosijo široka oblačila, da lažje prikrijejo shirano telo
– konstantno gledanje v ogledalo in tehtanje
– prekomerna telesna aktivnost
– zloraba odvajal, diuretikov, tablet za zaviranje apetita
– priprava jedi za druge, medtem ko sami z njimi ne jedo
– hranijo in telovadijo na skrivaj
– umik od prijateljev in družine (socialna izolacija)
– samopoškodovanje.
Literatura:
1. Arzenšek P in sod. (2005). Anoreksija nervoza s prikazom primera. Obzor Zdr N; 39 (4): 269-75.
2. Hafner A (2004). Epidemiološko spremljanje anoreksije in bulimije nervoze v Sloveniji v obdobju od 1989 do 1999. V: Vombergar, Blanka, Nidorfer, Niko.
3. Pandel Mikuž R (2003). Individualna doživljanja žensk z motnjami hranjenja – 2.del. Obzor Zdr N 37 (2): 123-117.
4. Rozman S (1998). Peklenska gugalnica. Kako lahko postanete odvisni od hrane, seksualnosti, dela, iger na srečo, nakupovanja ter zadolževanja, sanjarjenja in televizije, duhovnosti, odnosov … in kako se tega rešite. Založba Vale-Novak,Ljubljana.
5. Sternad D (2001). Motnje hranjenja, od besed, ki ranijo, k besedam, ki celijo. Samozaložba, Ljubljana.
6. Tomori M (1990). Psihologija telesa. DZS, Ljubljana.
7. Žigon N (2004). Motnje hranjenja: anoreksija, bulimija, kompulzivno prenajedanje. Ljubljana.
Metka Žitnik Šircelj