Zdi se mi, da je o naši podzavesti skoraj premalo govora glede na to, kako določa in usmerja naša delovanja v praktičnem življenju. Res je, da je to področje še vedno izziv za stroko, ki se trudi tudi sicer bolje razumeti nadvse osupljiv organ – možgane. Na milijarde drobnih celic nam omogoča zaznavanje sveta okoli nas, razmišljanje, govorjenje. Ta majhna stvar v naših glavah je hkrati najbolj kompleksno in nedojemljivo vesolje.
MOJCA DEBELAK, intuitivna terapevtka
In jasno se vsak povprečen človek vpraša, le kaj mi bo poznavanje te sluzaste gmote? Samoumevno nam je, da imamo svoje telo, ki ga izrabljamo. Nanj pozabljamo, ga zanemarjamo in predvsem – slabo ga poznamo. Nekateri se za to slej ali prej odpravijo na dolgo in razburljivo potovanje, ki mu lahko rečemo: raziskovanje samega sebe.
Sočno postane, ko začnemo raziskovati svoje podzavestne vzorce. Zaradi njih delujemo na določen način, naše reakcije s ponavljanjem zakoreninimo in … saj veste, navada postane „železna srajca”. K meni prihajajo ljudje, ki znajo veliko povedati o malih sitnobah – vzorcih, okrog katerih se vrtijo in nikakor ne znajo splavati iz že „stokrat pogrete juhe” o družinskih polemikah.
Tako je k meni prišla mlada mamica, ki mi je nadebudno poročala o tem, da jo njena otroka spravljata ob živce. Kričita in nikakor ne znata slišati, kadar jima želi kaj povedati. Iskreno je potarnala o svoji nepotrpežljivosti. Zgodba je zvenela precej življenjsko in nič kaj kritično, dokler se nisva dokopali do vzorca: „strah pred biti neslišana, nerazumljena”. Ta vzorec se je pogosto pri njej nakazoval v partnerskih odnosih, kjer je imela potrebo, da v trenutkih, ko je partner ne posluša, močno povzdigne svoj glas. Ob tem je včasih še kaj razbila ob steno, saj je potrebovala njegovo pozornost. Kot nalašč je partner za vse njene stiske in občutke ostajal gluh, kar je v družini stopnjevalo napetost. Znašla sta se na minskem polju, kjer je pokalo od želje po biti slišana. Otroka sta jo seveda že pridno posnemala v glasnih arijah in burnem pridobivanju pozornosti.
Primer je dovolj dober, da človek ve in začuti, da se je ujel v past podzavesti. Vsakič znova, ko se je mlada mamica znašla v notranji stiski, v krču, da je nihče ne razume in še manj sliši, je ponovila svoj odziv na mrtvo hladnega partnerja. Reakcije so postale način življenja, nekaj pričakovanega v medsebojnem odnosu. Otroka sta pridno vsrkavala zgled in za dobrobit vseh je potrebno take vzorce presekati. Ko sem klientki povedala, da bova to lahko rešili, me je nekoliko nejeverno pogledovala, saj ni verjela več niti sebi.
Zgodba je taka … Možgani se skozi življenje neprestano spreminjajo, to njihovo sposobnost imenujemo plastičnost. Tvorba v glavi je kot plastelin, ki ga lahko neprestano preoblikujemo. To je dobra novica za vse, ki si želijo preseči zakoreninjene vzorce delovanja. Spreminjamo lahko posamezne nevrone in učenje je dober način, da se tega lotimo v praksi. Ko se namreč odzivamo na okolico, se ustvarjajo nove sinapse, uporabne povezave v možganih se okrepijo, tiste, ki jih uporabljamo redkeje, pa postanejo šibkejše. Sčasoma se lahko škodljivi programi popolnoma izgubijo. Tako lahko oblikujemo svojo prihodnost.
Resnica torej je, da človek sam oblikuje svoj dan, svoje odzivanje na okoliščine. Čeprav se nam zdi, da smo včasih samo lutka v rokah velikih bogov usode, imamo v sebi moč, ki se je ne zavedamo. Da bi jo lahko polno izkoriščali potrebujemo zgolj voljo in odprtega duha, ki nas vodi k novim izkušnjam. Znan ruski avtor nove metode zdravljenja, Lazarev, piše o tem, da je skozi karmično diagnostiko analiziral potnike in posadko letal, ki so doživela nesrečo. Prišel je do ugotovitve, da je imela večina potnikov podobne destruktivne programe, ki so zaradi vzajemnega delovanja tvorili izjemno negativno polje. Nedvomno močna polja vplivajo na posameznika, ki je takrat še bolj dovzeten za usodne napake, kar se je zgodilo tudi v omenjenem strmoglavljenju.
Dejstvo je, da zaradi svojih podzavestnih programov v svoje življenje pritegnemo „podobne” ljudi.
Vsak dvomljivec bi prebral še enkrat zgodbo o mladi mamici in njenem partnerju in se čudil, kje je tu podobnost med njima. Ona je operna pevka, ki vsiljuje možu svoje občutke, on pa tih in zadržan, nekako nedostopen. Ko terapevt pogleda v biopolje, se za navidezno različnostjo ponujajo plasti podobnosti, ki nas povežejo. Ta vpogled omogoča razkrinkanje skritega, saj vemo, da sami stežka vidimo neko širšo sliko lastnega življenja. Navadno gledamo skozi filter subjektivnih očal. Vidimo, kar želimo videti. Pogosto se marsičesa tudi ne zavedamo.
Mlad par je sprejel dejstvo, ki ga potrjujejo tudi raziskave na področju karmične diagnostike; duše si izberejo starše in kasneje partnerje, prijatelje, ki imajo na svoji podzavestni ravni nekatere podobne programe. Na tak način se lahko program ojača, kar sproži med ljudmi konflikte, zdravstvene ali druge težave. Bolehnost in stiske se stopnjujejo dokler človek ne ozavesti vzroka težav. Praksa kaže, da po razumevanju vzroka prepirov, nesoglasij in razkritju programov, ki jih nosimo, „čudežno” ozdravimo, se prerodimo.
Zgornji primer je lepo nakazal, da vzorci postanejo tako destruktivni, da nas kar žeja po spremembi, po ukrepanju. In to je dobro. To je klic po duhovni in osebni rasti. Mlad par si je moral vzeti čas, da sta spoznala, da vzorci izhajajo že iz primarnih družin. Ženin klic je moža obujal pravzaprav v življenje, v komunikacijo. Ona se je počutila neslišano, njena potreba po sicer neprimernem sporočanju stiske, je njega počasi bodrila, da se izrazi, da se sooči s situacijo. Tudi sam je kasneje priznal, da se je velikokrat počutil kot njegova žena. Nihče ga ni slišal, videl. Že kot otrok se je počutil odrinjenega, drugačnega. Nekega dne je sklenil, da se zapre, zamrzne svoja čustva. Njegova žena je imela podobno zgodbo, le da se je odločila, da se bo „borila” in za vsako ceno pokazala kaj čuti. Vmes sta skozi boje zamenjala kar nekaj jedilnih servisov in prepleskala stanovanje.
Zdaj imata iste krožnike že lep čas. Ona pove občutja bolj ljubeče. On jo je slišal že prej, a ni znal tega pokazati. Zdaj se iskreno trudi sodelovati v pogovoru. Nekatere stvari ne gredo kar čez noč, a čustva mu niso več tako tuja. Sem pa tja mu že spontano zdrkne z jezika: „Čutim, da s teboj lahko delim”.