Darjan 
Darjan Lapanje
Dočakali smo najbolj praznični mesec, prav v teh dneh pa tudi najkrajšo noč v letu, kar pomeni, da se bodo dnevi odslej spet daljšali vse tja do konca junija, ko se bo zgodba, kot vsako leto, znova obrnila. Seveda je s tem močno povezana tudi vsa simbolika decembrskih praznikov, ko s tisočerimi lučkami praznujemo zmago svetlobe nad temo. Je pa dejstvo, da smo v zadnjih desetletjih na vso to simboliko kar nekoliko pozabili – namesto da bi nam lučke osvetljevale pot »naprej«, so vse pogosteje le še kič, s katerim poskušamo prikriti vse tisto, kar kot družba (zavestno, ali pa tudi ne) delamo narobe.
Decembrski prazniki so bili skozi zgodovino namenjeni predvsem druženju z najbližjimi, z družino, bili pa so tudi čas za nekakšno samorefleksijo, ko smo običajno imeli več časa, da smo se lahko zazrli vase in ugotovili, kako naprej. V zadnjem obdobju se je vse to korenito spremenilo. Če nam časa kronično primanjkuje vse leto, se običajno to decembra le še nekoliko poslabša. Štirje konci tedna, kolikor jih lahko zgnetemo v en sam mesec, so običajno premalo, da bi se lahko udeležili vseh mogočih zabav in »zaključkov«, kamor smo povabljeni, zraven pa je potrebno opraviti še nešteto nakupov, saj si decembra brez tradicionalnega obdarovanja niti ne moremo več zamisliti.
Običajno vse skupaj postane le še nekakšno »slalomiranje« med službenimi obveznostmi, pohodi po nabito polnih nakupovalnih centrih in udeleževanjem najrazličnejših zabav, četudi nam mnogokrat sploh ni do tega, da bi se jih sploh udeležili, a se nam zdi, da se jih moramo, ker se tako pač spodobi. Kot bi mignil pride še najdaljša noč v letu, ko v velikem pričakovanju odštejemo sekunde do novega leta, v upanju in pričakovanju, da bo to prineslo velike spremembe na bolje.
Že naslednji dan se zbudimo v že pregovorno siv in pust januar, ko ugotovimo, da je december le opustošil našo denarnico, poleg nje pa je prazno tudi naše počutje, saj spoznamo, da je vse bolj ali manj enako, kot je bilo, preden smo se decembra predali brezglavemu veseljačenju in zapravljanju za po večini nepotrebna darila.
Popraznična depresija
Depresija, ki nastopi po praznikih, je precej pogost pojav. Mediji nam namreč v te dneh na prav vse mogoče načine slikajo podobo popolnih praznikov, razkošno okrašenih domov, miz, ki se kar šibijo pod kupi pregrešno dobrih jedi, družba, ki se zbira okoli njih, pa je praviloma neskončno srečna. Z vsem tem seveda ni nič narobe, je pa res, da je vse tako zelo popolno lahko skorajda le v reklamah in božičnih filmih oz. oddajah. V prazničnem času to nekako postane naš ultimativni ideal, ko pa je vse skupaj mimo, pa se zavemo, da tega niti slučajno (tudi tokrat) nismo dosegli, kaj šele doživeli. Zaradi tega se nas radi polotita žalost in praznina, ki ju je po vsej praznični histeriji še toliko težje osmisliti.
Mogoče bi bilo dobro, da bi stopili korak nazaj in že pred prazniki razmislili o tem, kaj je tisto, kar bi nas res napolnilo s srečo in zadovoljstvom. Nič ni narobe z darili in praznovanji, niti z okraševanjem, je pa narobe to, da ne vemo, kaj z vsem tem sploh želimo doseči. In če se med prazniki veselimo na zalogo, ne da bi sploh vedeli, česa se veselimo in kaj pričakujemo, je rezultat lahko samo notranja praznina.
Četudi je do konca leta ostalo le še nekaj dni, poskusite vzeti nekaj časa samo zase in resnično razmisliti o tem. Verjetno boste ugotovili, da je vse skupaj bolj preprosto, kot se zdi. Morda boste spoznali, da si zares želite samo klepeta s starim prijateljem, za katerega si že dolgo niste vzeli časa, kljub temu, da vam veliko pomeni. Morda boste ugotovili, da bi sebe osrečili s tem, da na primer obiščete zavetišče in dom ponudite dom štirinožnemu prijatelju, ki vam bo hvaležnost za tako dejanje znal izkazovati vsak dan v letih ki prihajajo. Morda pa bo za nekaj iskreno srečnih trenutkov dovolj že kozarec vina ob listanju družinskega albuma v krogu tistih, ki jih imate najraje.
Za srečo in zadovoljstvo največkrat res ni potrebno prav veliko. Zatorej ne dovolite, da bi vas novoletne lučke v iskanju tega zaslepile, pač pa naj le osvetlijo pot do trenutkov, ko bose zares srečni in pomirjeni sami s sabo.