Jelena 
Vesna Janežič
Zakonski oziroma partnerski odnos ni zveza, kjer mora imeti eden ali drugi ali pa kar oba vedno prav. Dokler razumemo zakonski odnos kot veliko debatno prizorišče, kjer naj bo eden ali drugi na koncu razglašen za zmagovalca, tako dolgo sploh ne moremo govoriti o pravem odnosu. Zakon naj bi bil prostor, kjer se razrešujejo problemi, torej prostor medsebojne rasti. Spoštovanje in sočutje sta temelja in vrednoti, na katerih naj bi stal vsak dober odnos. Zakonci velikokrat, namesto da bi poskušali prisluhniti zakoncu in prepoznati njegovo stisko, ranjeni nadaljujejo merjenje moči in dokazovanje lastnega prav. Čim daljše je to obdobje, tem bolj se stopnjuje nemir. Ki na koncu pripelje do neizbežnega konca dveh poražencev.
Rešitev si lahko poiščemo v spremenjenem načinu izražanja svojih čustvenih stanj. V trenutkih, ko je najteže, se boste morali ustaviti in potem jasno izraziti svoja čutenja z vsem spoštovanjem do sebe. Izraziti jih boste morali na tak način, da vas bo mož »slišal«. Stavek ne začnemo s »ti«, ki ga največkrat nadaljujemo »si kriv«, ampak »jaz se počutim zgubljeno, osamljeno …«.
Skrb zase prvenstveno pomeni osnovno spoštovanje do sebe, do svojih čutenj, potreb in želja. Ko vi želite, da se partner drži dogovora, pa tega ne spoštuje in se zato počutite ogoljufano in nespoštovano, mu to iskreno povejte. Ne kritizirajte ga, kako je nemogoč, nedozorel in neodgovoren. To bo čutil kot napad in bo napadel nazaj. Kar bo pripeljalo do ponovnega obtoževanja in pogrevanja vseh napak do tretjega rodbinskega kolena nazaj. Če pa boste začeli pogovor z »jaz« in brez obtoževanj, boste pri partnerju gotovo doživeli čisto drugačen odziv.
Ko pride prepozno iz službe, mu namesto kritik, očitkov, da se nanj ne da zanesti, da vas zanemarja, je nesramen in neotesan ter do kraja sebičen, povejte, da se počutite osamljeni in nepomembni zaradi njegovih obveznosti. Ko odhaja na službena potovanja, ki jih tako težko sprejemate, zato mu očitate, da je vse pomembnejše od vas in družine, mu povejte, da zelo pogrešate njegove klice; da sicer razumete, da je to del njegove službe, a da ga zelo pogrešate. Da vam je izjemno hudo, ker zgubljate moža, ki ga ljubite. Da se želite z njim več pogovarjati in ga razumeti v njegovih stiskah. Potem vas bo gotovo drugače razumel.
In odnos ne bo več bitka dveh nasprotujočih se sil, ampak še ne naučen ples dveh, ki sta se odločila se naučiti skupaj plesati ples življenja.
Vesna Janežič, psihoterapevtka in svetovalka v medosebnih in družinskih odnosih