Milan 
Modna muha ali usmeritev?
Vsi trije pojmi v nadnaslovu opredeljujejo naravi in okolju prijazen način pridelave in predelave hrane, in sicer uporabljajo izraz »ekološka« v nemško govorečih državah, »biološka« uporabljajo Francozi, iz angleškega jezika pa prevajamo »organska« hrana. Gre za pridelavo brez umetnih gnojil in brez strupenih organsko-kemijskih fitofarmacevtskih sredstev. Enaka načela brez »kemije« veljajo za predelavo ekološko pridelanih živil. Roko na srce, tako so kmetovali in pripravljali hrano že naši dedki in babice. Na nek način torej – naprej v preteklost.
Gorazd Marinček
Tudi v ekološkem kmetijstvu uporabljamo določena dovoljena zaščitna sredstva, vendar čim bolj naravnega izvora – na primer voda, v kateri smo namakali koprive, lesni pepel, biodinamični pripravki, določene anorganske snovi v omejenih in natančno nadzorovanih količinah, kot apno, baker itd. Redno prenovljene sezname dovoljenih zaščitnih sredstev objavljajo kontrolne organizacije, ki najmanj enkrat letno nenapovedano pregledajo kmetije, prijavljene v ekološko kontrolo. V Sloveniji jih je nekaj čez 3000 in obsegajo okoli 8 odstotkov vseh kmetijskih površin. Samo te kmetije lahko uporabljajo certifikat – potrdilo, ki ga pridobijo po dveh letih preusmeritve. Na potrdilu, ki velja eno leto, to je namreč obdobje med obveznima kontrolama, so zapisani pridelki te kmetije. Potrdilo morajo imeti prodajalci ekoloških pridelkov pri sebi, na stojnici na vidnem mestu, in ga kupcu na njegovo željo pokazati od blizu. Na prodajnih mestih verodostojnost ekoloških artiklov preverjajo kmetijski in tržni inšpektorji. Kazni so občutne, ne samo večletna izključitev iz ekološke kontrole, ampak tudi vračilo subvencij za nekaj let.
Predrago?
Običajno mnenje o ekološki hrani je, da je predraga. Dejstvo je, da je pridelek? (cena pridelka?) nižji kot na s kemijskim »dopingom« posiljeni zemlji in z rastlinsko farmacijo »nabildanimi« posevki. Podobno velja za prirejo mesa, kjer je v ekološkem kmetijstvu predpisana prosta reja in obvezna paša, na drugi strani pa z močnimi krmili in dodatki pitajo privezane živali, jih polnijo s silažo, tudi iz gensko spremenjene koruze itd. Za povečevanje pridelka v ekološkem kmetijstvu uporabljamo naravna gnojila – postaran hlevski gnoj, ki večinoma nastane čez zimo, ko se živali zadržujejo v zavetju hleva na naravni stelji – listju ali slami, kompost, humus, različne posevke, ki jih podorjemo, spodbujamo razmnoževanje deževnikov s plitvim (4cm) oranjem ali z rahljanjem in ne z oranjem njiv in podobno.
Dovolj za vse
Ravno cena ekološko pridelane hrane je glavni argument zagovornikov umetnih gnojil, farmacevtike in gensko spremenjenih organizmov v kmetijstvu, češ da bodo s strupi in umetnimi rastlinami in živalmi odpravili lakoto. Kar je seveda zelo velika laž in prevara. Namreč, po svetu in tudi pri nas vržemo med odpadke nad tretjino vse hrane. In malo osnovnošolskega računstva: od 7 milijard ljudi 1 milijarda strada. Torej: 6 milijard se do sitega naje dveh tretjin pridelka, eno tretjino pa zavrže. Preprosto sklepamo, da bi z zavrženo hrano lahko nasitili 3 milijarde ljudi in ne samo ene. Skratka, ne potrebujemo tovarniškega kemičnega kmetijstva in gensko spremenjenih umetnih rastlin in živali.
Ni namreč nemogoče nasititi lačne, doslej je bilo nemogoče nasititi (pre)site!
Še zgodovinski pogled: vse tehnološke »revolucije« v kmetijstvu so se dogajale po končanih velikih vojnah, ko je vojna industrija vnovčevala zaloge bojnih strupov – »fitofarmacevtska« sredstva v kmetijstvu, razstreliv – nitratna gnojila v kmetijstvu itd. Gensko spremenjene organizme pa je mogoče patentno zaščititi in tako si izdelovalci pridobijo monopol nad semenskim materialom. Koruzo boste lahko sejali, če in ko vam bo podjetje MONSANTO prodalo seme. In če bo ta koruza zaradi vetra oprašila sosednja polja, bo MONSANTO po kanadski in ameriški sodni praksi uspešno iztožil odškodnino od nič krivih sosedov.
Državne spodbude
Končno se je tudi vlada ZDA sprijaznila z dejstvom (http://nca2014.globalchange.gov/, objavljeno 7. maja 2014), da so podnebne spremembe in segrevanje sveta posledica človekovih dejavnosti, predvsem uporabe fosilnih goriv, ki sproščajo ogljikov dioksid. Koristno je vedeti, da ekološko kmetovanje povzroča vsaj pol manj izpustov toplogrednih plinov – zlasti ogljikovega dioksida – v primerjavi z običajnim pridelovanjem hrane.
Kako iz te navidezne slepe ulice? Korake v pravo smer pripravlja Ministrstvo za kmetijstvo in okolje v Programu razvoja podeželja Slovenije 2014 – 2010. Gre za podporo predvsem manjšim kmetijam za ekološko zelenjadarstvo in sadjarstvo, kar po drugi strani pomeni tudi več delovnih mest. Tudi s sistemom zelenega javnega naročanja država spodbuja javne zavode k nabavljanju čim bližje krajevno pridelane hrane neposredno od pridelovalcev.
Partnersko kmetovanje
Več bo ekoloških kmetov, več bo pridelkov, nižje bodo cene. Take so izkušnje iz sosednjih Avstrije in Italije. Do takrat pa predlagamo, da se povežete z ekološkimi kmeti v vaši bližini v sistem »partnerskega« kmetovanja. Dogovorite se za vaši družini primerno tedensko količino sezonske zelenjave in sadja. Ker bo kmet vedel za količine, bo lahko prilagodil setveni načrt. Ker bo zanesljiv odkup, bo cena nižja za »tveganje neprodanih ostankov«. Poznali boste izvor vaše hrane, si ogledali kmetijo, se morda dogovorili za kakšne posebne želje po določenih vrstah sočivja in podobno.
Preprosto pobrskajte po spletu z gesli »ekološka kmetija«, »ekokmetija«, »partnersko kmetovanje«, brez dvoma boste naleteli na kaj uporabnega.
Ekološka hrana ni več modna muha. Postaja usmeritev. Tudi v urbanem kmetijstvu, v vrtovih v mestih, pri vertikalnem kmetovanju na balkonih, vrtovih na strehah in drugje. O tem pa kdaj drugič.