Slovenija je ena od evropskih držav z najvišjo stopnjo samomorilnosti. V zadnjih letih se je število samomorov sicer zmanjšalo, vendar je stanje še vedno zaskrbljujoče. Obenem se veča število tveganih vedenj, ki jih opredeljujejo tudi kot latentno suicidalnost. S problematiko se pri svojem delu srečujejo strokovni delavci v zdravstvu, v sociali, na področju vzgoje in izobraževanja in v nevladnih organizacijah.
Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je potekala okrogla miza o obravnavni samomorilnosti, ki jo je organizirala skupina treh psihoterapevtk v zasebni praksi, Jana Šušteršič (Psihološko svetovanje Jana Šušteršič), Helena Požun (Psihoterapija in psihoterapevtsko svetovanje Helena Požun) in Darja Poljanec (Zavod Tarion), združenih v Projekt Za dobro življenje. Na okrogli mizi, ki jo je moderiral Tomaž Herga, so sodelovali Tony White, avstralski psiholog in psihoterapevt, prof. dr. Onja Tekavčič Grad, klinična psihologinja, Martin Bertok, TSTA psihoterapevt in Vita Poštuvan, raziskovalka na inštitutu Andreja Marušiča. Namen okrogle mize je bil poiskati učinkovitejše načine za preprečevanje samomorilnosti in obravnavo samomorilnih oseb.
V Sloveniji je stigmatizacija psihičnih težav zelo velika
Teme se že dlje časa v Sloveniji nismo resneje javno dotaknili, kljub dejstvu, da je samomorov trikrat več kot prometnih nesreč. Slovenija je še vedno v svetovnem vrhu po tej žalostni statistiki. Govorci so opozorili, da kriza močno vpliva na duševno zdravje ljudi in da je vedno več depresivnih, obupanih, ljudi v stresu … kar pomeni tudi nevarnost za povečanje števila samomorov. Kar dve tretjini Slovencev pravi, da ima težave z duševnim zdravjem.
Tony White je povedal, da imajo v Avstraliji veliko programov za preprečevanje samomorilnosti vključenih že v samo delovno okolje in da je tudi sama psihoterapija in psihološko svetovanje posameznikom zelo dostopno. Imeti svojega psihoterapevta je v Avstraliji nekaj zelo običajnega, celo zvišuje posameznikov ugled. V veliko pomoč pri ozaveščanju javnosti so bila tudi različna javna priznanja poznanih pomembnih ljudi, tudi politikov, ki so javno spregovorili o svojih težavah: alkoholu, depresiji in drugih. Zanimivo je tudi dejstvo, da je v Avstraliji najvišja stopnja samomorov med mladimi in starejšimi, za razliko od Slovenije, kjer je največ samomorov med moškimi v srednjih letih, kot je poudarila Vita Poštuvan. Samomorov je trikrat več kot prometnih nesreč, poleg tega bi s podrobnejšo analizo lahko tudi precej prometnih nesreč pripisali samomoru. V svoji raziskavi o samomoru v Sloveniji, ki je del evropske študije je odkrila, da prav na področjih, kjer je samomorov največ, ljudje o tem ne upajo oziroma ne želijo govoriti. To verjetno kaže na zelo veliko stigmatizacijo psihičnih težav v Sloveniji. In prav to je en večjih problemov pri preprečevanju. Dr. Onja Grad Tekavčič pravi: »V zadnjih letih smo tudi v Sloveniji precej naredili na področju preprečevanja samomorilnosti, predvsem z zaupnim telefonom, katerega namen je pomagati človeku v stiski, da preživi najhujše in ga nato usmeriti do splošnega zdravnika in naprej do psihologov, psihoterapevtov, specialistov psihiatrov. Se pa prava preventiva prične pri vzgoji, pri tem, da naučimo ljudi aktivnega odnosa do soljudi, do življenja. Posebej pomembna je tudi akcija med novinarji, ki jih posebej opozarjamo na to kako poročati o samomoru, saj neustrezno poročanje o samomoru poveča število samomorov. Zato moramo vedno, ko govorimo o tej temi, v medijih navesti tudi številko telefona za klic v duševni stiski: 01 520 99 00,« je povedala.
Soočanje s težavami brez zdravil
Pomembna razlika med Slovenijo in Avstralijo je tudi v tem, da v Sloveniji osebo s samomorilnimi nagnjenji usmerijo prek splošnega zdravnika do psihiatra, redkeje pa do psihoterapevta, medtem ko v Avstraliji ljudi usmerijo tako na psihoterapevte kot tudi psihiatre. Za uspešno zdravljenje osebe, ki ima psihične težave – najsi bo to depresija – ob tem moramo vedeti, da »le« desetina depresivnih naredi samomor, 90 odstotkov pa ne -, bipolarna motnja, shizofrenija, obsesivno kompulzivna motnja, alkoholizem, če naštejemo nekatere najbolj pogoste psihične težave, ki lahko pripeljejo do samomor -), sta pomembna tako psihoterapevt kot tudi psihiater. Pomembni so tudi svojci, ki dajejo spodbudo za to, da se posameznik odloči in obišče psihoterapevta. Martin Bertok pravi, da njegove izkušnje kažejo, da pogosto ljudje ne vedo dovolj o tem, kaj je delo psihiatra in kaj delo psihoterapevta. Psihiater je tisti, ki lahko predpiše zdravila, psihoterapevt pa zdravi s pogovorom, pomaga osebi do osebnostne spremembe, do uvidov, da je možno na stvari gledati tudi drugače. Oseba je zdrava, ko ne potrebuje več zdravil in to je tudi namen psihoterapije, torej soočanje s težavami brez zdravil. Vsekakor bi država lahko veliko več naredila na področju duševnega zdravja ljudi, saj je na tem področju veliko neznanja, napačnih predstav, sramu in strahu pred kritiko.
Do samomora pripelje izolacija
Tony White je dodal, da je potrebno posebej obravnavati samomor mladostnika, saj mladostnik pogosto še nima jasne slike o sebi in o svetu in si lahko določene situacije razlaga magično, prehodno. Posebno obravnavo zahtevajo tudi samomori, ki jih naredijo ljudje, ki so težko neozdravljivo bolni in v neznosnih bolečinah. Izjemno pomemben moment pri preprečevanju samomora je tudi vključenost posameznika v družbo. Izolacija je tista, ki pripelje do samomora, zato moramo biti vedno še posebej pozorni, kadar se posameznik prične umikati oziroma spremeni slog življenja in prične živeti zelo osamljeno; kritična točka je na primer upokojitev.
Jana Šušteršič je psihologinja in psihoterapevtka, Psihološko svetovanje Jana Šušteršič.