Vse več občin z mestnimi naselji pripravlja zemljišča za vrtičke občanov. Odmevne so bile dejavnosti v Mariboru v sklopu Evropskega leta kulture. Kaj pa ima vrtičkanje skupnega s kulturo, bo marsikdo vprašal. Pa ima, posameznikova kultura na splošno označuje njegov odnos do nečesa, v tem primeru do narave, okolja in pridelovanja hrane.
Za naše razmišljanje je zgovoren podatek, da v panjih na strehi Cankarjevega doma in v tistih v BTC, tako rekoč sredi betona, čebele zberejo več medu kot marsikje na deželi. Le kako je to mogoče? Preprosto, po balkonih in zelenicah v Ljubljani je veliko rastlin, ki preživijo normalen biološki krog s cvetenjem in s popolnim medenjem, medtem ko na prezgodaj košenih travnikih na podeželju tega popolnega cvetenje ni in tudi čebelje paše ne. Zgodnja košnja za travno silažo se dogaja zato, ker je takrat v rastlinah več beljakovin, ki se sicer shranijo v semenju in razsejejo, za krmo pa ostanejo predvsem vlaknine, ki ne pomenijo veliko za kakovost mleka ali za prirast mlade govedi. Skratka, intenzivno kmetijstvo tudi na ta način prekinja naravna kroženja in v daljšem obdobju izčrpava okolje in ogroža človeka, kljub, recimo temu tako, dobrim namenom za več zdrave in dostopne hrane.
Kar je dobro za čebele, je dobro tudi za ljudi. Znameniti mislec Einstein je človeštvu pripisal le štiri leta obstoja po izginotju čebel. Čim več medovitih rastlin med hiše in bloke, čim več zelenja na balkone in strehe … Na strehe? Da, tudi take primere urbanega kmetovanja poznamo, vrtove na ravnih strehah.
Med vrtovi – vrtički in »njivami« na strehah je na voljo še veliko možnosti, med katerimi bomo zanesljivo našli tako, ki nam bo »pisana na kožo«. Najbolj preprosta je gojenje začimb – timijana, bazilike, šetraja itd. – v lončkih na kuhinjskem oknu, še posebej če gleda proti jugu. Nekaj svežih lističev bazilike na fižolovo solato, ali pa vejica timijana na zrezek v omaki, neposredno z vrtička na okenski polici. Le kaj bolj priročnega se lahko še domislimo?!
Več prostora in možnosti kot na okenski polici imamo seveda na balkonu. Jasno, lega mora biti dovolj osončena. Pomagamo si s stojali in policami, zelenjavo pridelujemo v »nadstropjih«. Temu pravijo »vertikalno vrtnarjenje«. Omislimo si lahko korita s solato, korenčkom, peteršiljem, tudi češnjev paradižnik, paprike in feferoni niso pretirano zahtevni glede prostora. Dajmo domišljiji in iznajdljivosti prosto pot.
Vertikalnega vrtnarjenja so se domislili, da bi bolje izkoristili majhne površine vrtov v zgoščenih naseljih. Ograje so opremili s policami za lonce in korita ali pa z redko pletenimi vrečami iz naravnih vlaken (konoplje, lana itd.), napolnjenih z rahlim kompostom, in vanje vtaknili semena ali pa kar sadike zelenjave ali cvetja.
Možnosti je veliko. Gibanje za urbano vrtnarjenje je vse množičnejše. V Ljubljani so v dogovoru z lastniki ograjenega stavbišča, ki čaka na boljše čase, prebivalci sosednjih blokov navozili rodovitno prst in uredili gredice. Nečemu mrtvemu in uničenemu so vrnili življenje! Sami si pridelujejo hrano, vso ljubezen in požrtvovalnost, ki ju posvečajo rastlinam, ju le-te vračajo.
Marsikatero zelenico smo že nasadili s cvetjem. Kar je koristno za čebele in posredno za nas. Če na zelenici uredimo zelenjavni vrt, bo ta koristil čebelam in nam neposredno.
Marsikje na deželi ob vaških cestah in poteh srečujemo stare jablane in posebno vrsto hrušk »tepke«. So edine hruške, ki jih cele lahko preprosto posušimo in tako ohranimo daleč tja v pomlad. Lahko jih grizljamo kot krhlje ali pa skuhamo v kompot. So sladke in nasitne. Poznate izraz »hruškova voda«?
Kako so tepke dobile ime? Legenda pripoveduje, da je razsvetljena cesarica Marija Terezija v skrbi za podložnike zaukazala, da morajo kmetje saditi sadno drevje, jablane in še posebej tepke, tudi ob poteh, za senco in osvežitev popotnikov. Suhe tepke so lajšale lakoto, zlasti otrokom, v zimskih in zgodnjih pomladnih mesecih. In ker so bili ljudje trmasti, češ, kaj boste vi tam zgoraj in daleč vedeli, kaj je dobro za nas, tega ukaza niso prav radi izvajali. K temu jih je po tedanjem običaju spametovala šiba po golih podplatih ali »tepežkanje«. Od tod ime »tepka« za tovrstno sadno drevje.
No, za urbano vrtnarjenje ni potrebno takšno spodbujanje. Naj nam k odločitvi pomaga zavest, da smo to, kar jemo!
Gorazd Marinček
