Darjan 
Veseli december je tu, s tem pa tudi vrsta praznikov, ki se v zaključku leta vrstijo kar eden za drugim. Ker je praznično obarvana tudi tokratna številka naše revije, smo se odločili, da Praznik povabimo tudi v rubriko »srčni ljudje«. Dobesedno. Naša gostja je tokrat Ana Praznik – radijska moderatorka, televizijska voditeljica, glasbenica, mama, predvsem pa izjemno topla, iskrena in srčna oseba, ki s svojim nasmehom in optimizmom sogovornika zagotovo spravi v dobro voljo. Ano je Slovenija spoznala pred slabima dvema desetletjema kot članico glasbene skupine Bepop, ki je na slovenski sceni zagotovo pustila pomemben pečat. Nič manjšega pečata pa s svojim udejstvovanjem ni pustila niti naša sogovornica sama, zato se nam je zdelo prav, da delček njene pozitivne energije in topline skozi pogovor z njo prenesemo tudi vam, bralcem.
Darjan Lapanje
Ana, minilo je že 18 let, odkar je Slovenija po izboru ne enem prvih slovenskih tekmovanj talentov spoznala Bepop in s tem tudi tebe. Kako si takrat še kot najstnica doživljala dejstvo, da si praktično čez noč postala zvezda?
Takrat si res nihče izmed nas ni predstavljal, kako se bo vse skupaj odvijalo. Sama sem predvsem uživala, ker sem lahko pela in nastopala, v čemer sem uživala že od zgodnjih otroških let. To je bilo zame najbolj pomembno in tega nisem nikoli doživljala kot zvezdništvo. Sama celo mislim, da je Slovenija v tem pogledu res tako zelo majhna, da pravih zvezd sploh nimamo.
Takrat sem ravno začela s študijem in lahko rečem, da so bila moja študentska leta precej drugačna, kot pri mojih vrstnikih. Imeli smo ogromno nastopov, najrazličnejših medijskih obveznosti, kljub temu pa smo v tem neizmerno uživali.
Ne glede na vse, ste takrat ob vsej medijski izpostavljenosti postali idoli številnim mladim. Ste se tega takrat s preostalimi člani skupine zavedali oz. ali ste morda zaradi tega čutili določeno odgovornost?
Sama sem takrat predvsem uživala in se nisem zavedala, kakšen vpliv imaš lahko kot pop idol zlasti na mladino. Leta pa seveda prinesejo izkušnje in v bistvu se vsega tega zavedam šele danes. Pravzaprav je to zelo velika odgovornost. Verjetno si vsak, ki je medijsko izpostavljen, želi, da bi do izraza prišle zlasti njegove najboljše lastnosti, a hkrati to pomeni, da moraš biti pri tem pristen in na tak način vsak dan tudi živeti. Če pri tem nisi iskren, te ljudje slej ko prej »razkrinkajo«. Vse te odgovornosti se takrat nihče izmed nas ni zavedal. Nam je bilo pomembno da nastopamo, se družimo, da spoznavamo nove ljudi. Res pa je, da se nikoli nismo obnašali, kot da smo vredni več od drugih.
V zadnjih letih so najrazličnejša tekmovanja talentov postala izjemno priljubljena. Kako pa bi s perspektive mame danes gledala na vse to, če bi se tvoja hčerka odločila za podobno pot v svet glasbe?
Verjetno precej drugače. Razlika je že v tem, ali se takega tekmovanja udeležiš še v otroških, ali pa pozneje, v poznih najstniških letih. Takrat že imaš neke določene izkušnje in delno izoblikovano osebnost, pri otrocih pa je to drugače. Četudi prevladuje mnenje, da se otroci v nekem pogledu danes razvijejo bolj zgodaj, pa mislim, da je, ne glede na zunanji izgled, za razvoj na čustvenem nivoju še zmeraj potreben čas. Moji starši so me na moji poti podpirali, a sem takrat imela že 20 let. Vprašanje, kako bi bilo, če bi se mi vse to zgodilo pri petnajstih. Otroška leta so zares občutljiva in mislim, da ni prav, da se otroke prezgodaj potiska v »show biznis«. Če bi se moja hčerka odločila za tako tekmovanje, bi jih zagotovo svetovala, naj počaka.
Sama si, tudi ko je skupina Bepop prenehala z delovanjem, nekako ostala v svetu zabave, medijev… Danes te poznamo kot radijsko moderatorko, še več ljudi pa te verjetno pozna kot voditeljico TV oddaje Delovna akcija, v kateri socialno ogroženim družinam s prenovami stanovanj prinašate žarek upanja v njihova življenja. A izkazalo se je, da si v tej oddaji še mnogo več kot voditeljica…
Že na samem začetku, ko smo začeli s snemanjem oddaj, svoje vloge dejansko nisem videla zgolj kot vlogo voditeljice. Odločila sem se, da se bom družinam, ki jim pomagamo, res posvetila in jim podarila svoj čas. Domala vse družine so to sprejele odprtih rok in z njimi še danes ostajamo v stikih. Zame je to dokaz, da sem jim dejansko dala to, kar sem želela. Dejstvo je, da velikokrat gre za ljudi, ki se o svojih težkih zgodbah niti nimajo s kom pogovarjati, saj se bojijo, da bi jih drugi zaradi revščine obsojali. Ljudje, ki smo jim pomagali, so spoznali, da sem tam zares samo zanje in jim želim prisluhniti.
Po drugi strani pa vse to izpolnjuje tudi mene. V življenju je sicer vselej lepo kaj prejeti; darilo, morda lepo besedo, topel objem, nasmeh. A dejstvo je, da ti dušo in srce napolnijo predvsem izrazi zadovoljstva, sreče, hvaležnosti, ko ti daješ drugim.
Je bilo to tisto, kar te je gnalo v še en dobrodelni projekt? Letos spomladi so se namreč na trgovskih policah pojavili šolski zvezki s tvojo podobo in motivacijskimi sporočili, s prodajo katerih si zbirala sredstva za socialno ogrožene družine.
Ob ustvarjanju prej omenjene TV oddaje sem videla sem toliko objokanih otroških oči, da ob tem enostavno nisem mogla ostati ravnodušna. Razmišljala sem, kaj bi za otroke iz socialno šibkejših družin še lahko storila, pa se mi je porodila ideja z zvezki.
To je bil res zelo oseben projekt, v katerega smo bili vključeni le trije ali štirje ljudje. Dejansko smo vse naredili sami, a je bilo lažje, ker smo vedeli, da delamo za dober namen. Iskreno sem hvaležna prav vsakemu, ki je razumel naše sporočilo in izdelke tudi kupil. Poleg zbranih sredstev smo veliko količino zvezkov tudi donirali Zvezi prijateljev mladine, saj se zavedam, da je kljub vsemu še vedno ogromno družin, ki si potrebščin za šolajoče otroke enostavno ne morejo privoščiti.
Kaj je po tvojem mnenju narobe, da se v naši družbi, ki velja za urejeno, še vedno pojavlja toliko revščine oz. jo je celo čedalje več?
Mislim, da je kriv kapitalizem, ki nas lažno prepričuje, da rabimo še in več vsega – denarja, pozornosti, lepote, prijaznosti… Enostavno pa je nevzdržno, da bi vsi ljudje na svetu iz dneva v dan imeli vsega le več in več. Prav zato je pomembno, da si znamo v življenju postaviti prioritete. Po mojem mnenju bi te morale temeljiti zlasti na socialni varnosti, zmernosti in razsodnosti.
Si mnenja, da se ljudje čedalje bolj spreminjamo v individualiste, ki jim ni mar za sočloveka?
Nekateri bolj, drugi manj. Mislim pa, da je pri tem ključnega pomena predvsem združevanje. Verjetno smo letos, v korona časih, pomen združevanja vsi še toliko bolj občutili. Ukrepi, ki so v veljavi, so grobo prekinili ritem našega socialnega življenja. To pa bodo na dolgi rok po mojem mnenju najbolj občutili predvsem otroci. S prekinitvijo socialnih stikov namreč postajajo čustveno disfunkcionalni, odvisni… Dejstvo je, da smo ljudje socialna bitja in na dolgi rok izolirani ne moremo funkcionirati.
Že sama si se dotaknila zdravstvene krize, ki smo ji priča. Kaj pa pojem zdravja pomeni tebi?
Navadno ob pojmu zdravja vsi najprej pomislimo na fizično zdravje, a v letu 2020 se je pri marsikom odprlo še eno poglavje – mentalno zdravje, na katerega običajno kar nekoliko pozabljamo, a je pomembno vsaj tako kot fizično, če ne še bolj. Celo pri sebi sem letos opazila, da se me je ob vsej negotovosti polotila določena stiska, ki je doslej nisem poznala. Temu moramo vsekakor namenjati več pozornosti, saj se mi zdi, da se zanikanje psiholoških težav slej ko prej začne poznati tudi na našem fizičnem zdravju. Žal sem mnenja, da je tovrstnih težav v zadnjem času vse več. Socialna izolacija pa vse te težave le še poglablja. Že res, da nam tehnika omogoča določene stike, vendar to ni isto. 20 sekund fizičnega objema je v takem primeru dejansko lahko kot zdravilo.
Prav zaradi omenjenega upamo, da bodo vsaj prazniki, ki se bližajo nekoliko lepši. Kako pa sama najraje preživiš decembrske praznike?
Zame decembrski prazniki pomenijo predvsem to, da se lahko družim s prijatelji, da se lahko srečamo na večerji, ob glasbi, pogovoru… Nato se oblečemo, gremo na trg na kuhano vino, na kak koncert, si ogledamo lučke… Seveda ne sme manjkati obisk pri starših, peka piškotov, morda drobno presenečenje za stare starše. Definitivno gre za druženje, pa ne samo z družino, ampak tudi s prijatelji, ki zame pravzaprav so neke vrste družina. Srčno upam, da nam bo vse to omogočeno tudi letos.
Imaš pred novim letom morda tudi sporočilo za naše bralce?
V teh nenavadnih časih vsem želim, da bi znali in zmogli poskrbeti za svoje mentalno zdravje. Zaželela pa bi jim še, da vsak dan naredijo kako drobno, majhno stvar, morda lepo gesto, ki sicer ne bo spremenila sveta, lahko pa bo spremenila naš mikro svet. In na tak način lahko dosežemo mir tako v naših mislih kot tudi v naših srcih.