Milan 
Športna pot atleta Žana Rudolfa se je komaj začela, pa je na mladinskih olimpijskih igrah v Singapurju že osvojil sedmo mesto, na evropskem prvenstvu za mladince v Estoniji pa postal evropski podprvak na 800 metrov. Letos bo nastopil še na evropskem članskem prvenstvu ter napadel normo za olimpijske igre v Londonu. Njegova vzornika sta Wilson Kipketer in Sebastian Coe, po končani aktivni športni poti pa se želi podati v trenerske vode.
Kaj ste želeli postati, ko ste bil stari pet in kaj, ko ste imeli 15 let?
Ko sem bil star pet let sem hotel postati vojak, pri 15 letih pa farmacevt, zato sem se tudi vpisal na srednjo šolo za farmacijo, poleg tega pa seveda ostajam tudi in predvsem športnik.
Kdaj ste prvič stopili na športno pot? Kakšne spomine imate na tisti čas, kdo vas je vodil, kdo je bil vaš idol in kaj ste od tega športa pričakovali?
Prvič sem stopil na športno pot pri desetih letih. Takrat sem tudi prvič obul šprintarice in se v trenutku zaljubil v atletiko. Preprosto nisem mogel več brez nje, tek pa je tako postal način življenja. Spomini na ta čas so zelo lepi, saj mi teči nikoli ni bilo težko; tek me je vedno zabaval, v njem sem užival in še danes je tako. Vodil me je Svjetlan Vujasin, ki je še vedno moj trener – z njim sodelujem že deveto leto in upam, da bom še veliko let, saj se dobro razumeva. Posebej zaznamovala pa sta me dva tekača in še vedno sta moja idola Wilson Kipketer in Sebastian Coe.
Kako sta vaša starša odreagirala, ko ste se odločili za tekaški šport? Sta vas spodbujala pri vaših prizadevanjih?
Starša sta odregirala zelo pozitivno in spodbudno, pri športu sta mi vedno stala ob strani. Všeč jima je bilo, da sem se ukvarjal s številnimi izvenšolskimi dejavnostmi, da sem ob atletiki igral tudi košarko in nogomet. Nista želela, da bi večino prostega časa preživel na ulici.
Kdaj je prišel trenutek, ki se mu pravi »zdaj gre pa zares«?
Mislim, da je ta trenutek napočil, ko sem prvič nastopil na večjem tekmovanju; to je bilo v Moskvi, kjer smo imeli kvalifikacije za mladinske olimpijske igre v Singapurju. Za mladinske olimpijske igre si moral biti med prvimi tremi v Evropi in takrat sem si rekel: zdaj gre pa zares. Uspelo mi je in mi dalo veliko motivacije.
S katerim letom se je začela vaša profesionalna športna pot in kako se je odvijala? Katere prelomnice v dosedanji karieri bi izpostavili?
Težko bi rekel, da se je profesionalna pot že začela, saj se s tekom še ne morem preživljati. Mislim pa, da mi bo to kmalu uspelo, saj sem dosegel nekaj odličnih dosežkov: v Moskvi na evropskih mladinskih kvalifikacijah za olimpijske igre v Singapurju sem dosegel tretje mesto v teku na tisoč metrov, na olimpijskih igrah v Singapurju sem osvojil sedmo mesto, na evropskem prvenstvu za mladince v Estoniji sem v teku na 800 metrov postal evropski podprvak. Letos bom nastopil še na evropskem članskem prvenstvu ter napadel normo za olimpijske igre v Londonu.
Kaj bi otrokom, ki s šestimi leti vstopajo v devetletko, svetovali in položili na srce?
Svetujem jim, naj se čim več ukvarjajo s športom in izvenšolskimi dejavnostmi, saj bodo tam spoznali veliko novih prijateljev, spoznali bodo, česa je zmožno njihovo telo. In naj se ne ustrašijo izzivov, saj bodo zaradi njih le boljši in močnejši.
Slovenija je polna odličnih špornikov. Tako mala dežela, pa toliko šampionov … Zakaj, mislite, da je tako?
Če smo mala dežela še ne pomeni, da ne moremo biti dobri športniki. Smo zelo športen narod in mislim, da smo uspešni zato, ker imamo veliko in močno voljo, visoke cilje, katerih se ne ustrašimo in ker smo pravilno usmerjeni. Naši najboljši športniki dajo iz sebe vse in še več in predvsem ne poznajo predaje.
Katero skupne lastnosti bi jim prisodili, ne glede na to, ali gre za individualne ali za skupinske športe?
Bojevitost, neustrašnost, zagnanost, trdo delo ter dobro psihično pripravljenost.