Milan 
Judoistka Urška Žolnir
Naša odlična športnica Urška Žolnir je s svojimi dosežki Slovence in Slovenke že večkrat spravila v evforično stanje. Zlata in bronasta medalja v judu, ki si ju je priborila ( dobesedno!) na Olimpijskih igrah sta bili le češnja na vrhu sladoledne gore. Naša srca ni osvojila le s prestižnimi uspehi na tekmovanjih in lastnostmi, ki krasijo večino profesionalnih športnikov, temveč s svojo prijaznostjo, odprtostjo in iskrenostjo. Urška je bila in ostaja preprosta, skromna in nasmejana, zato lahko predstavlja vzor vsem mladim, ki želijo v življenju uspeti!
Urška, ko ste pričeli s treningi, je bil judo verjetno bolj moški šport? Vas je kdo gledal postrani, ko ste se vseeno odločili zanj?
Takrat je res treniralo judo več moških kot žensk, vendar nisem bila deležna kritik, kot na primer, da je to pregrob šport za dekleta ali da je primeren bolj za moško populacijo. Sošolkam se je zdelo zanimivo, fantje so se bolj drezali, starši so me ves čas in me še vedno 100% podpirajo, v judu klubu z’Dežele Sankaku pa smo korak za korakom rasli v veliko judo družino.
Ste imeli takrat kakšnega vzora?
Spomnim se, da so v tistem obdobju po televiziji veliko predvajali filme Bruce Leeja in zato sem si tudi sama želela, da bi spoznala kakšno borilno veščino. Tako, bolj iz radovednosti, zabave in samoobrambe, nisem pa si mislila, da bom postala profesionalna tekmovalka. O judu nisem vedela pravzaprav ničesar, a v trenutku, ko sem stopila na tatami – judo blazine, sem bila nad njim navdušena!
Čemu vse ste se morali odreči v otroških in najstniških letih na račun zahtevnih, intenzivnih treningov?
Sigurno, da nisem hodila na zabave in preživljala časa v lokalih, s kozarcem pijače v roki. Vendar tega tudi nisem pogrešala. Že od otroštva namreč živim za šport, saj sem bila že kot otrok zelo dejavna v vseh šolskih športnih aktivnostih, trenirala sem atletiko, rokomet, košarko …
So vas prijatelji in prijateljice vedno razumeli, da ne morete z njimi na zabavo, ker se morate pripravljati na tekmo?
Vedno. Nikoli me niso silili na zabave, saj so vedeli, da sem predana judu in da garam za rezultate. So mi pa vedno pomagali. Na koncu so mi še sami kopirali zvezke in mi liste prinesli takoj, ko sem prišla v šolo.
Se spomnite vašega prvega tekmovanja?
Spominjam se prvega tekmovanja na Jesenicah. Bila sem peta in prejela sem diplomo. Zmagala sem eno borbo. Bil je lep občutek in priznati moram, da nisem imela treme. Starši niso nikoli pritiskali na mene, vedno sem trenirala in tekmovala samo zase.
Kakšen pomen ima trener pri doseganju uspehov in koliko starši, domače okolje?
Za doseganje vrhunskih rezultatov morajo biti starši in trener 100% povezani. Pomembno je tudi okolje, v katerem živi športnik.
Sta vaša starša športnika?
Ne, a vedno rada spremljata vse športe in navijata za slovenske športnike. Rada hodita v hribe in na sladoled. Če bi bil slednji šport, bi bila ona dva olimpijska prvaka v tej disciplini. (smeh)
Sta morda na začetku menila, da je navdušenje nad judom le muha enodnevnica?
Na začetku sta res mislila tako, vendar, ko se je bilo potrebno odločiti za en šport in tega speljati do konca, sta me začela podpirati in me še danes.
Se je kdaj pred tem zgodilo, da ste se česa lotili z veliko vnemo, nato pa to opustili?
Če sem hotela kakšno stvar opustiti sta me starša hitro opomnila, da stvar dokončam.
Kakšne lastnosti odlikujejo vrhunskega športnika? Je vztrajnost ena med njimi?
Absolutno disciplina, delavnost, pripravljenost se odrekati in pa seveda vztrajnost.
Kako poteka vaš dan?
Zbudim se malo pred peto in če verjamete ali ne, že kar brez budilke. Opravim svoj trening, ob šestih pa pomagam voditi treninge trenerju Fabjanu. Sledi zajtrk in delo v pisarni. Doma si pripravim kosilo, postorim kar je potrebno po hiši in ostale osebne stvari. Ob 18.00 že spet odhitim v klub na trening, katerega končam ob devetih zvečer. Nato si doma pripravim večerjo in se odpravim na zaslužen počitek. Ob vikendih, če nisem na tekmovanju uživam v savni, bazenu ali kakšni masaži. Rada se pustim razvajati v športnem centru Prodnik, kjer vedno dobro poskrbijo zame.
Pridni morate biti tudi pri izbiri hrane. Čemu vse se morate izogibati in čemu se je najtežje upreti?
Ko sem bila mlajša, sem lahko pojedla kar sem želela in kolikor sem želela. Sedaj se je situacija spremenila in se moram na veliko izogibat čokoladnim torticam, testeninam, belemu kruhu, ocvrti hrani in pretiranemu uživanju sadja … Veliko jem zelenjave, rib, piščančjega mesa ter tu in tam kakšen posladek.
Verjetno pa imate kakšen dan, ko se pregrešite?
Pride tudi dan pregreh, ampak poskušam situacijo potem hitro normalizirat. (smeh)
Nastopate v kategoriji do 63 kilogramov. Ste morali kdaj pred tekmovanjem drastično hujšati?
Zadnjo leta sem morala “zbijati” po 5 kg. Na količino in kvaliteto hrane sem pričela pazit slabih 10 dni pred tekmo. Zadnje štiri dni sem zaužila kakšnih 300 g hrane na dan in morda 500 ml tekočine. Ni bilo enostavno, ampak sem se tega sistema navadila. Dan pred tekmovanjem sem popila kakšnih 200 ml vode. Hrana mi ni več dišala. Ko sem zjutraj stopila na tehtnico, na kateri se je pokazala številka 63, sem bila v tistem trenutku zagotovo najsrečnejši človek na svetu.
Ali ste po teh mukotrpnih dneh oziroma v vseh letih vašega delovanja kdaj mislili, da boste judo opustili?
Nikoli nisem pomislila, da bi judo čisto opustila. Prišli pa so trenutki na treningu, ko bi se najrajši kar usedla na blazine in se razjokala, ker od utrujenosti že skoraj nisem mogla več stati. Po koncu treninga sem bila zelo utrujena, ampak hkrati vesela, da sem še en trening 100% opravila. In ko se zdaj ozrem nazaj, v preteklost, lahko rečem, da sem zelo vesela, ker nisem obupala. Z judom sem resnično ogromno pridobila – spoznala sem na stotine ljudi, videla bedo in bogastvo v različnih državah, krepila telo in duha. Judo ni samo šport, ampak je način življenja, način mojega življenja.
Kaj bi svetovali vsem, ki se podajajo na pot profesionalnega športnika?
Vsak, ki se poda na pot vrhunskega športnika naj ve, da bo pot trnova. Veliko bo vzponov in padcev, ampak čez vse to je potrebno iti, da prideš do svoje zmage.
Koliko finančnih sredstev je potrebno za tovrstni šport? Vemo, da ukvarjanje z različnimi športi stane precej denarja …
Tako kot v vsakem športu je na začetku potrebno precej denarja, finančno breme pa je v največji meri naprteno staršem. Po svojih zmožnostih je pomagal tudi trener Fabjan in nam omogočil, da smo se tekmovalke lahko čim pogosteje udeleževale priprav in tekmovanj. Ko se začnejo kazati dobri rezultati, pa je situacija lažja, saj stroške krijeta matični klub in zveza.
Kakšna je povprečna starost, pri kateri se judoisti oz. judoistke »upokojijo«?
Mislim, da je povprečna starost med 28 in 33 let pri ženskah. Pri moških je športna upokojitev pomaknjena nekaj let višje.
Stari ste enaintrideset let. Ste kdaj razmišljali, kaj boste počeli potem? Že imate kakšne dolgoročne načrte?
Zagotovo bom ostala v judu, saj kot sem že omenila je judo moj način življenja. Želim, da še katera druga judoistka okusi občutke velikih zmag in pri tem ji želim pomagati. Menim, da vrhunsko športno kariero ustvarjaš, ko si mlad. Korak za korakom pa si lahko kasneje ustvarjaš še drugo zgodbo življenja, v kateri še dolgo uživaš, če si le zdrav.
Kje oziroma s kom se počutite najbolj sproščeni, srečni?
Uživam doma, v domačem okolju ter obdana z ljudmi, kateri mi že celo življenje stojijo ob strani.