Milan 
Po tem, ko je trikrat osvojil državno prvenstvo v svoji kategoriji, se je Jakobu Vrhovcu posrečil veliki met in uvrstitev na kadetsko evropsko prvenstvo. Čeprav je kot prvošolec pristopil k treningu juda le zato, da bi se ubranil sošolcev, in čeprav je njegov otroški idol Zinedine Zidane, je na dobri poti, da slovenski moški judo popelje v višave.
Kaj ste želeli postati, ko ste bil stari pet in kaj, ko ste imeli 15 let?
Ko sem bil star pet let, sem želel postati gasilec ali policist. Pri petnajstih pa sem želel postati direktor ali pa politik. Kaj se bo uresničilo, bomo videli v prihodnosti.
Kdaj ste prvič stopili na športno pot, kakšne spomine imate na tisti čas, kdo vas je vodil, kdo je bil vaš idol in kaj ste od juda pričakovali?
Prvič sem se s športom začel ukvarjati v prvem razredu osnovne šole. Razlog, da sem se odločil za judo, je bil zelo prvinski in zelo preprost: bal sem se svojih sošolcev. Edina stvar, ki sem jo pričakoval od juda je bila ta, da se bom znal zaščititi pred njimi, saj so imeli včasih dokaj nenavadne pojme o tem, kaj je zabava. (smeh) Svojih prvih dni juda pa se prav dobro ne spominjam, vem samo to, da smo se na treningih veliko igrali. Moj prvi trener je Boštjan Fink, ki me trenira še danes. Moj mladostni športni idol ni izhajal iz judoističnih vrst, pač pa iz nogometnih: to je bil francoski nogometaš Zinedine Zidane.
Kako sta vaša starša odreagirala, sta vas spodbujala pri vaših izvenšolskih športnih dejavnostih in katere so bile?
Moja starša sta me v športnem udejstvovanju spodbujala, bila sta tista, ki sta me uvedla v šport. Kot mlajši sem se poleg juda ukvarjal tudi s plezanjem, veslanjem in košarko, hkrati pa tudi z debaterstvom, osnovnošolsko in dijaško politiko, dramskim krožkom in vodenjem različnih prireditev.
Kdaj je prišel trenutek, ki se mu pravi »zdaj gre pa zares«?
Hmmmm, vprašanje, ali je ta trenutek sploh že prišel … Nedvomno je pred kadetskim evropskim prvenstvom šlo zares, prav tako pa gre zares tudi zdaj, saj želim doseči normo za mladinsko evropsko prvenstvo.
Kakšne dosežke ste dosegli v evropskem merilu in katere prelomnice v karieri bi izpostavili?
Moja profesionalna pot se še ni začela, saj se od juda na žalost težko živi. V današnjem svetu je izobrazba zelo pomembna in zaradi športa je ne želim zanemarjati. Prelomnica na moji športni poti je bila nedvomno uvrstitev na kadetsko evropsko prvenstvo. Za svoj najbolj odmeven rezultat pa štejem trikratni naziv državnega prvaka.
Kaj bi otrokom, ki s šestimi leti vstopajo v devetletko, svetovali in položili na srce?
Šport je več kot pol zdravja, športa ni nikoli preveč in veliko se z njim ukvarjajte.
Slovenija je polna odličnih špornikov. Tako mala dežela, pa toliko šampionov … Zakaj, mislite, da je tako?
Zaradi naše miselnosti, saj nam prav šport omogoča, da smo najboljši in nam naše mišljenje ne predstavlja ovir za doseganje izjemnih rezultatov.
Katero skupno lastnost bi jim prisodili, ne glede na to, ali gre za individualne ali za skupinske športe?
Predanost, ker bi brez nje vsi že desetkrat odnehali in ker brez odpovedovanja nihče ne bi uspel.
Se boste tudi po koncu aktivne športne poti ukvarjali z judom? Želite postati trener?
Ne, mislim da moje poslanstvo ni v treniranju nadebudnih otrok. Mislim, da na kaj takega nisem pripravljen. Vem pa, da bi bilo življenje brez športa in filozofije prazno.