Srčni ljudje se z julijsko številko vračajo s krajšega oddiha. Ko smo razmišljali, koga tokrat povabiti v našo sredo, se nam je zdela imenitna ideja, da se v teh vročih dneh »ohladimo« s prav posebnim gostom, ki je obenem še kako povezan tudi z gibanjem, rdečo nitjo tokratne izdaje Bogastva zdravja. Tokrat gostimo Jerneja Damjana, zdaj že bivšega smučarskega skakalca, ki se je od tekmovalnega skakanja poslovil s koncem minule sezone. Z Jernejem sva spregovorila predvsem o njegovi športni poti, o njegovem pogledu na vrhunski šport ter še o marsičem zanimivem, seveda pa me je najprej zanimalo, kako preživlja »športni pokoj«.
Darjan Lapanje
»Predvsem mi zmanjkuje časa (smeh). Seveda je tako, da imamo časa načeloma natanko toliko, kolikor si ga vzamemo. Moram reči, da si sam navadno ar zapolnim dneve z različnimi aktivnostmi, ker mi tako pač ustreza. Prav zato lahko rečem, da časa nikoli nimam preveč. Pravzaprav bi mi zelo ustrezala še kaka dodatna ura dnevno. Če pa me sprašujete s čim se trenutno ukvarjam profesionalno, je odgovor: z ničemer. Po koncu kariere sem imel veliko željo delati na Mednarodni smučarski zvezi (FIS), vendar so se mi žal vsa vrata zaprla. Prav zato sem se odločil, da si bom poletje vzel prosto za razmislek in da vidim, kam me bo peljala moja pot. Zagotovo pa ostajam odprt za vse morebitne ideje in priložnosti.«
Po povedanem sodeč se zdi, da si tudi po koncu športne kariere želiš ostati v stiku s skakalnim športom…
To je bil vsekakor moj cilj in za zdaj sem še vedno močno povezan s skakanjem in skakalci. Med drugim sem od leta 2019 predstavnik vseh smučarskih skakalcev v FIS, od lanskega leta pa sem tudi v posebni »Covid skupini«, kjer pripravljamo vsa pravila za vse tekmovalce v športih, ki delujejo pod okriljem FIS. Na tem področju je bilo v preteklem letu seveda ogromno dela, vse pa kaže, da se delo na tem področju še kar ne bo končalo.«
Morda je za to vprašanje še prezgodaj, pa vseeno – morda že pogrešaš tekmovalno skakanje na smučeh?
Že zadnjo sezono sem skakal le tekme nižjega ranga. Iskreno mislim, da tekem ne bom pogrešal, bom pa pogrešal skoke, če ne bom uspel dobiti službe, ki bi me temu športu približala z druge plati. Lahko rečem, da imam zares veliko znanja in izkušenj na tem področju in zato se mi zdi, da bi smučarskim skokom v prihodnosti lahko zares veliko doprinesel. Žal pa je tudi tu tako, kot na domala vseh področjih – Če hočeš »priti zraven«, samo znanje in izkušnje največkrat niso dovolj. Je pa res, da se je prav izkušenj nabralo zares veliko, saj sem v tem športu vztrajal dolgih 28 let.
Velikokrat slišimo debate o tem, da so smučarski skoki drugačen šport in da so tudi skakalci drugačni od ostalih športnikov. Včasih slišim koga celo reči, da skoki niso zares fizično naporni, saj trajajo le nekaj sekund. Kako bi odgovoril takim »kavč poznavalcem«?
Skoki so zelo specifičen šport, nanje pa vpliva toliko najrazličnejših dejavnikov, da je za doseganje vrhunskih rezultatov zares potrebno biti optimalno pripravljen. Svoje dodajo še strah, vremenske razmere, in še cela vrsta drugih dejavnikov, na katere enostavno nimamo vpliva. Zares je potrebno biti izjemno fizično in psihično pripravljen.
Prav tu se najbolj pozna tudi razlika med fanti in dekleti. Dekleta nikoli ne bodo na enakem nivoju kot fantje, ker je njihova telesna konstitucija drugačna . Enostavno dekleta ne morejo biti suha in močna istočasno. To se lepo vidi v drugih športih, recimo v alpskem smučanju, kjer so dekleta močna, saj šport to od njih zahteva. Seveda to pomeni, da imajo vidno veliko več mišične mase, kar jim tam koristi, pri skokih pa je to ovira. Pri skokih je treba biti gibljiv, koordiniran, močen, suh in vse to skupaj ni tako enostavno vzdrževati, kot se morda komu zdi.
Prav spričo dejstva, kako »drobni« so tekmovalci v tem športu, me je vselej zanimalo ali je težko vzdrževati tako nizko telesno težo?
Sam sem na sceni že dolgo in se res spomnim še tistih časov, ko so bila pravila drugačna in smo bili lahko še bolj suhi. Prav zato mi v zadnjem obdobju ni bilo težko vzdrževati telesne teže, kakršna je bila potrebna. Drugi fantje, ki pa se tistih prejšnjih časov ne spomnijo, pa se sedaj soočajo s podobnimi težavami. Prav to je razlog, da se tudi v smučarskih skokih pri tekmovalcih pogosto pojavljajo težave, povezane s prenizko telesno težo oz. z motnjami hranjenja. To vsekakor ni dobro in prav zato se tudi sam borim, da bi FIS kaj storila na tem področju. Nenazadnje so oni tisti, ki pišejo pravila, ki se jih nato držijo vsi tekmovalci in prav bi bilo, da so pravila takšna, da se to ne bi več dogajalo.
Si bil zaradi specifik tega športa kdaj v karieri prisiljen tudi v to, da si bil lačen?
Seveda. Včasih sem imel občutek, da sem neprestano lačen. Pred spremembo pravil je bila moja tekmovalna teža 52 kg. Na koncu sem imel tekmovalno težo 58 kg. To je preko 10 odstotkov dodatne teže in na koncu mi s tega vidika ni bilo več težko. Pri vzdrževanju 52 kg teže pa sem dejansko tudi sam imel težave.
Se ti po vsem povedanem zdi, da je tak šport še zdrav?
Vsak šport je v osnovi zdrav, a hkrati vsak profesionalni šport v moderni dobi postaja nezdrav. Vse gre vedno bolj v nekakšno gladiatorstvo. Takoj, ko za vsem skupaj stoji denar, ko zadeve niso več na prostovoljni bazi, se začnejo stvari spreminjati. Vsi iščejo najboljše in najlažje poti, da bi bili čim boljši. Težava je v tem, da se vsega tega sproti niti ne zavedaš. Šele proti koncu kariere nekako osmisliš, kaj vse si naredil, kaj je bilo prav, kaj narobe in kaj bi lahko storil drugače.
Kako pa si obvladoval adrenalin, ki ga je v tem športu, zlasti pri poletih, najbrž na pretek? Verjetno te tudi navali adrenalina lahko povsem fizično izčrpajo…
Absolutno. Sploh po planiškem finalu, ki se navadno odvija od četrtka do nedelje, si zadnji dan izjemno utrujen, predvsem od adrenalina. Sam sem, kadar sem vedel, da skačem dobro, kak skok prav načrtno izpustil. Pa ne zato, ker ne bi hotel skočiti, ampak mi je bilo pomembno, da vso energijo, ki jo imam, dam od sebe na tekmi. Tega se vsem, ki ne skačejo, sploh ne da opisati. Občutke med skoki ali poleti je skoraj nemogoče primerjati s čimerkoli v običajnem življenju.
Kaj pa strah? Je ta v takem športu vselej prisoten?
Strah je prisoten takrat, ko sebi, opremi, pa razmeram v zraku ali pa trenerju ne zaupaš povsem. Faktor, ki mi je v veliki meri pomagal pri odločitvi, da zaključim profesionalno kariero, je bil prav strah. Imel sem velike težave s prilagajanjem na novo opremo. Sprememba je bila sicer zelo majhna, a me je zelo zmotila. Imel sem težave pri skokih, ki sem jih sicer vselej uspel rešiti brez padcev, a sem bil po uradnem koncu kariere kar srečen, da se mi ne bo več potrebno podati na zaletno rampo.
Kako pa v bistvu izgleda sam let? Uspeš med letenjem sploh o čemerkoli razmišljati?
Veliko je odvisno od tega, kakšna je tvoj forma. Kadar si v zares vrhunski formi in si sproščen, telo dela harmonično, avtomatsko in takrat dejansko opaziš določene stvari. Dejstvo pa je, da tega večina tekmovalcev sploh nikoli ne izkusi, saj se to zgodi zares samo na najvišjem nivoju. Kadar pa ti gre manj dobro, pa zgleda skok tako, da se spustiš in se na koncu ustaviš in se vprašaš: “Kaj se je ravnokar zgodilo z mano?!” V takem primeru cel čas delujejo samo obrambni mehanizmi telesa, kar pomeni izključno podzavestno gibanje, ki se ga ne zavedamo in se ga ne spomnimo. Če pa si v »top formi«, pa se vsega zavedaš in se tudi vsega spomniš.
Kaj pa ti kot športniku pomeni gibanje? Ti gibanje predstavlja nekakšno svobodo?
Že moja starša sta bila dobesedno zaljubljena v šport. Zelo zgodaj sem začel smučati, zaradi česar sta razmišljala, da bi me vpeljala v smučarijo, a ker sem bil zares droben otrok, to nekako ni šlo. Nekaj časa sem treniral gimnastiko, celo ragbi in tenis. Vse športe imam rad, je pa res, da sem v zadnjih desetih letih kariere vse podredil skokom in drugih športov zame ni bilo. Priznam pa, da mi je to zelo manjkalo. Zdaj, ko sem nekako zaključil z vrhunskim športom, si prav želim, da se spet čisto rekreativno lotim še kakega športa.
Sestavni del športa so žal tudi poškodbe. Zdi se, da nekateri športniki vztrajajo tako dolgo, da prav zaradi številnih poškodb svoje kariere končajo v izredno slabem zdravstvenem stanju. Kako sam gledaš na ta del športa?
Zase lahko reče, da nekih večjih poškodb na srečo nisem staknil, je pa bilo več manjših. Sicer pa je to, do katere meje kdo vztraja, povsem stvar posameznika. Zagotovo pa ni enostavno. S tem bi se morale ukvarjati odgovorne osebe, ki pišejo pravila in ta pravila bi morala biti spisana tako, da do vsega tega ne bi prihajalo. Je pa res, da se tega verjetno ne da ustaviti. V atletiki imamo recimo tek na 100 metrov, ki sam po sebi ni prav nevaren, a kljub temu poznam veliko ljudi, ki imajo precej težav. Navadno se poškodujejo pri treningih z utežmi, svoje pa doda lahko tudi doping, ki, četudi ga ne odkrijejo, lahko pusti določene posledice. Edini način, da bi vse to rešili je samo še to, da bi umaknili denar in bi šport postal zgolj rekreativna dejavnost, drugače pa se vsega tega po mojem mnenju ne da rešiti.
Kaj pa ti sicer pomeni zdravje? Verjetno na ta pojem kot oče gledaš še nekoliko drugače…
Tekom cele kariere sem vedno gledal le na to, da ostanem »fit«, da bom s svojo hčerko še lahko igral košarko, da bova lahko skupaj šla na rolerje, da se bom z njo lahko aktivno ukvarjal in ji pokazal, kako zelo lep je lahko šport. Nikakor si nisem želel, da bi jo lahko gledal le s kavča. Poleg tega imam zelo rad naravo in svoj čas izjemno rad preživljam v njej. Zaljubljen sem v zelenje, gozdove… Svoboda v naravi mi ogromno pomeni in v tem pogledu je Slovenija zares idealna za življenje.
Kaj pa Jernej Damjan, če odmislimo šport, še rad počne v življenju?
Diplomiral sem iz marketinga, zelo uživam tudi v nastopanju na televiziji. V minuli sezoni sem komentiral kar nekaj dogodkov in to sem res počel z veseljem. Tu si res na nek način želim ostati zraven. Kamera me ima rada in jaz imam rad njo, zato je to tista druga stvar, ki bi jo še rad počel v življenju.
Za konec pa še naše standardno vprašanje, ki ga zastavimo vsem gostom. Če bi lahko na večerjo povabil kogarkoli, kdo bi sedel za tvojim omizjem?
Prvi bi bil ameriški igralec Will Smith, ker se mi enostavno zdi simpatičen. Je eden redkih hollywoodskih zvezdnikov, ki je vedno deloval nekako »prizemljen«, obenem pa živi umirjeno družinsko življenje, kar imam rad in spoštujem tudi sam. Drugi bi bil kdo od svetovnih voditeljev. To ne pomeni, da te ljudi podpiram ali se z njimi strinjam, bi pa bilo zanimivo z njimi preživeti večer in videti, kako oni pravzaprav razmišljajo. Tretja oseba pa bi bila verjetno nekdo izmed vplivnežev v poslovnem svetu. Tako bi združil politiko, poslovni svet in svet zabave.
