Milan 
Prvo, kar zaslišim, ko stopim na »novo« zemljo, kamor je stopila tudi noga Krištofa Kolumba, je »Bom dia«. Drugo, kar sama izustim pa: »Obrigada (hvala).«
Bilo je lani avgusta … Prispela sem na otok, kjer je letališče majhno. Zgrajeno na delu obale, tik ob morju ob podpori gromozanskih, močnih betonskih stebrov. Pravijo, da semkaj pilotirajo le izurjeni piloti, saj veter zna pokazati zobe. Relativno majhen otok meri po dolžini zgolj 57 km, a se zdi – ko se podaš na pot po ozkih sivih cestah – mnogo večji.
Priznam, da me je Madeira (v času začetka naseljevanja v prvi polovici 15. stol. poimenovana “Ilha da Madeira” – otok lesa – po tedaj obsežnih lovorjevih gozdovih) osupnila. Vse naokrog prečudovit Atlantski ocean. Počutiš se odrezan od sveta, tako samozadosten. Afrika je blizu, nekje 600 km stran, tudi celinska Portugalska oziroma Lizbona, ki leži približno 1000 km severo-vzhodno od Madeire, ni pretirano oddaljena od te avtonomne pokrajine Portugalske. Pa vendar, občutek je tu … kot da zunanji svet ne obstoja. Barve morja skoraj ne znam opisati, saj je presunljivo modra. Valovi so me očiščevali od znotraj vseh 14 dni, ki sem jih preživela tu. Bitja, ki domujejo v njem (nekaj sem jih srečala), so veličastna. Dajo ti vedeti, da si majhen, da morje le ni človekov habitat. Sama ob vseh velikih ribah čutim spoštovanje. Predvsem srčni so – delfini. Igrajo se ob čolnu in uživajo ob igri razburkanega morja. Jah … ne bi se počutila za nos povlečeno, če bi verjela nekaterim zapisom, da je Madeira pravzaprav ostanek skrivnostne Atlantide.
Prvi dan se je začel … kot pritiče temu klimatsko izredno prijaznemu otoku – sončno. Barvo, ki simbolizira sončne žarke ima Madeira ne nazadnje tudi v svoji zastavi. Na Madeiri sicer nikoli ni prevroče, nikoli prehladno. Temperature so skozi vse leto prijetne, poleti nekako idealne, saj človek redko naleti na pripeko, ki je značilna na primer za poletje na Jadranu. Tudi skok v ocean je sila prijeten, ravno prav osvežilen.
Za resnično pravo doživetje Madeire, zlitje z njo, je v primeru neorganiziranega, predvsem pa aktivnega raziskovanja otoka, izvedenega v lastni režiji, najprej skorajda nujno najeti avtomobil. Vsaj če želite odkriti še kaj drugega, kot so točke, do katerih vas pripeljejo tamkajšnji ponudniki organiziranih dnevnih izletov.
Mali avto je bil zame idealna izbira. Na mestih, kjer so ulice ozke ali je težje parkirati, si z manjšim avtomobilom pač okretnejši. Klima je bila naravna – odprta okna na avtomobilskih vratih – kar je ob svežini zraka, predvsem v višjih in gozdnatih legah, nenavadno prijalo. Ponavadi se prepihu izogibam, na Madeiri pa gre prezračevanje konjička na takšen način nekako v kontekst dežele. Veter preprosto morate spustiti v lase. Kakorkoli obrnem se zdi, da so Madeirčani rojeni pod srečno zvezdo. Podobe, ki jih je narava v vulkanske kamnine med drugim oblikovala s pomočjo vetrne in vodne erozije, so preprosto dih jemajoče. Tudi klima je, kot že omenjeno, nekako idealna. Neskončnost Atlantika pa te tako ali tako pusti odprtih ust.
V času vandranja po Madeiri sem osebno imela to srečo, da me je lepo vreme spremljalo praktično neprestano. Je pa res, da se vremenski pogoji zelo hitro spreminjajo, zlasti zaradi skrivnostnega osrednjega gorskega dela otoka. Vremenske razmere se zdijo bolj spremenljive tudi na severni strani otoka, ki se nastavlja vetrovom, s katerimi doteka načeloma vlažnejši zrak. Toda oblaki (ali megla) se hitro razkadijo in sonce spet veselo sveti na vse strani. Ta občutek je še intenzivnejši ob menjavanju višinskih pasov, brez katerega na Madeiri ne gre. Pogosto se zdi, kot bi imel noge v megli, obraz pa obsijan … in nasmejan. Ali obratno. Kakorkoli, prehajanje med višjimi in nižjimi izohipsami oziroma plastnicami (tistimi črtami, za katere so nas v šoli učili, da označujejo točke z isto nadmorsko višino) poteka nenavadno hitro.
Tistega megličastega dne, ko sem se prebudila na planoti, polni bujnega zelenja – med katerim rastejo tudi kostanjeva, akacijeva in bezgova drevesa oziroma grmi – in ko okrog mene ni bilo drugega kot kopa puhaste megle in oblakov … no tistega dne sem prilezla celo na najvišji vrh otoka – Pico Ruivo (1862 m nad morjem). Tam za razliko od mojega začetnega izhodišča tega dne, kraja kjer sem prenočila, skorajda ni bilo oblačka. Z avtom se po cesti, ki se začne na nivoju morske gladine, konča pa malo pod 1818 m nad morjem, sicer pride nedojemljivo ekspresno. Če se vrnem … človek si avanturo, kakršno sem si zadala tega dne, samo predstavlja, dokler ne poizkusi. 7 ur hoje, na stotine kamnitih stopnic, ki se vijejo strmo navzdol… Spustila sem se tudi po 200-300 metrov nadmorske višine, potem pa jasno, obratno … strmo navzgor… Sonce mi z močjo svojih žarkov ni ravno prizanašalo, suha zemlja je dvigala prah v moje gležnje, segret zrak je kar silil v obraz. Sopla sem in videla zvezde … od napora jasno. Pokrajina se ves čas hoje veličastno spreminja. Če menimo, da imamo v Sloveniji na majhni kvadraturi raznolikost, lahko samo rečem: »Pridite na ta ljubek otok!« Tu spoznate, kaj pomeni pestrost, lepota narave, nenehne spremembe »klime« in rastja. Raznolikost je očitna: od vršacev, razbrzdanih in odsekanih obal, zelenja »vseh odtenkov zelene«, magičnih evkaliptusov, do rož, ki jih v Sloveniji drago plačujemo za butične šopke. Botaniki tu pridejo na svoj račun. Tu vse raste kar samo po sebi, še zalivati jim ni treba. Vsaj tako se zdi, če Madeiro obiščeš v času, ko ti je vreme naklonjeno. Skratka na otoku večne pomladi, kot Madeiro pogosto imenujejo, srečaš nekaj podobnega puščavi, pa strme klife, nabrušene vrhove, neprehodne gozdove, cvetoče rastlinje vsepovsod… Dobesedno skozi takšne ali drugačne podobe narave pa potekajo tudi številne treking oziroma sprehajalne poti… Večina jih je speljanih ob levadah, posebnih vodnih kanalih, ki jih je po otoku več, kolikor znaša razdalja od Lizbone do Madeire in nazaj.
Slikovitost, razgibanost ter pestrost Madeire morda še najbolje približajo tile vtisi… Ko sem nekega dne prišla na kraj ene izmed levad, se mi je ob zelenih terasah na klifih zdelo, da sem nekje na Škotskem, čez pol ure že nekje na Slovenskem primorju, kjer vse diši po borovcih… V »gorah« se zdi, da si prišel v magičen svet, kjer človekov »juhej« med gorami ne dobi lastnega odmeva (preizkušeno). Velike ptice tam kraljujejo nebu, ti pa si samo majhna pikica spodaj. Ponekod močan veter, drugod popolno zatišje. Zdaj žgoče sonce, že kmalu pozdrav meglic, v objemu katerih ti vetrovka, celo pulover še kako pride prav.
Zadnje dni sem bila utrujena. Noge so me bolele. Naklon vzponov oziroma urejenih poti je na Madeiri tudi 30-odstoten, kar z 10, 15 kg na hrbtu pomeni – nočno moro. Na Madeiri sem resnično preizkušala lastne zmogljivosti, pot je tekel v potokih. Vlaga tu odpira vse lojnice, klifi so neizprosni, sopara med nasadi koruze in banan pa oteži dihanje. In vendar je bilo vredno, saj so razgledi na raznih vrhovih neopisljivo lepi, spokojni. Na relativno malem otoku, ki sem ga sama doživela »velikega«, me je vedno znova presenečal mir – turisti tega koščka sveta še ne oblegajo tako silovito, hvala bogu.
Domačini so zadržani, kot pritiče portugalski krvi, celo nekoliko resnobni. Toda pomoč vedno dobiš, če jo potrebuješ. Vzljubila sem jih, ker se držijo zase. Ne vabijo te v svoje restavracije, ne novačijo. V njih ni zaznati niti trohice potrebe po prepričevanju turistov o njihovi ponudbi. Rekla bi, da ekonomskih terminov sploh ne poznajo. Živijo mimo pretiranih oglasov … obsežnega marketinga, prodajnega slinjenja. Njihova trženjska logika je preprosta in naravna: če kaj želiš, boš že prišel in to kupil.
Na Madeiri je svet na trenutke nekako nedolžen in čist. Vsak teden slavi določena vas, pojejo v čast svetnikom in ohoho – tamkajšnje cerkve so ene najlepših, kar sem jih videla. Tako lepe, da bi kmalu celo postala kristjanka. Preproste so, čiste, negovane. Predvsem pa nenavadnih oblik, prave umetnine. V majhnih vasicah so ljubko skromne, spominjajo na neke romantične čase, ko je bila okronana ljubezen med dvema višek lepote življenja.
Ljudje so tu verni. Sredi največjega žura, v poznem večeru, hodijo v cerkve – posedijo, molijo, prosijo. Potem se – vsaj ob tistem prazniku, ki sem mu bila navzoča – vrnejo na prizorišče dogajanja, kjer je najbolj popularna jed t.i. »espetada« ali nabodalo z govedino. To je svoja zgodba, za nekatere morda skoraj mesnica na prostem. Pa vendar, kljub obilici mesnih jedi in ribjih specialitet, na svoj račun pridejo tudi vegetarijanci. Ne le sadja, tudi zelenjave za pripravo okusnih jedi je na tem otoku, večnem vrtu, seveda dovolj.
Kakorkoli … za primer obleganega praznika, ki ga na Madeiri slavijo vsako leto, delim izkušnje s tistega, katerega del sem imela priložnost konec avgusta doživeti sama. V kraju Sao Vicente izgleda nekako takole: cela vas se, ko slavi, spremeni v nekakšno cigansko utrdbo. Povsod primitivne kolibice, na tramovih pa visijo mesnine, ki jih pozneje razkosajo in nataknejo na dolgo leseno palico in jih pečejo nad ognjem. Kurišč je veliko, zato je vsa vas prežeta z vonjem po mesu, v celoti zadimljena. Nared za peko so na enem koncu obešene krače, drugje visijo piščanci. Glede na naše razmere, ob čem takšnem slovenska higienska komisija najbrž doživi živčni zlom. In vendar je domačinom lepo, pride jih več tisoč. Na praznovanje se zgrinjajo s celega otoka. Tako, kot za večino nepogrešljiva espetada, sem tudi sama – samo s sprehodom skozi ta spektakel – postala značilno zaznamovana – dimljena in prekajena. Več dni sem vonjala lasne mešičke kako »dišijo«, še sivkin šampon ni pomagal. Nikakršne potrebe po tovrstni kamuflaži pa ni bilo nekaj dni pred tem, v vasici Porto da Cruz. Sredi dneva se je plesalo, pelo in rajalo ob prikupni kulisi cvetja, vejic iglavcev in drugega rastlinja, raztresenega po uličnih tleh.
Še zadnji dnevi na Madeiri so bili dobesedno sladki; k temu je med drugim prispevalo lokalno grozdje, posebnega okusa … prav takšno je tudi vino, iztisnjeno iz njegovih grozdov – t.i. madeirčan. Otok ponuja tisoč in eno različico eksotičnega sadja, banan je kolikor hočeš… Kar tako ob cesti, pa se hitro naješ tudi fig in robid. Lačna tako nisem bila. Lahko rečem, da na Madeiri nisem bila »lačna« ničesar. Obenem se ničesar nisem prenajedla. Ne zadržane topline Madeirčanov, ne vonja v večinoma svežem zraku, prijetno božajočega vetra, kot seveda tudi ne širnih pogledov na stvarjenje vsega … Vsega težko opisljivega, kar je materi naravi na tem 5 km visokem »kraterju«, ki je zrastel z dna Atlantika, uspelo skreirati.
Mojca Debelak, intuitivna svetovalka