Darjan 
Darjan Lapanje
Maj, ta dišeči mesec cvetja in prebujene topline, v naravo ne prinese le barvne eksplozije in zelenega razkošja, temveč tudi tisti nežni, a neizmerno pomembni zvok — brenčanje. Med cvetovi, med travami, nad češnjevimi krošnjami in med regratovimi polji leti življenje samo. Leti čebela. In prav maj, ko 20. dan v mesecu obeležujemo svetovni dan čebel, je idealen čas, da se zazremo v to krilato čudo narave, ki morda meri le centimeter ali dva, a kljub temu na svojih plečih nosi prihodnost planeta.
Slovenija ima s čebelami posebno, skoraj romantično vez. Smo narod čebelarjev, dežela kranjske sivke, edinstvene pasme čebel, ki je kot nekakšna čebelja ambasadorka prepoznavna po vsem svetu. Prav iz Slovenije je prišla tudi pobuda za svetovni dan čebel, ki ga je Organizacija združenih narodov razglasila na pobudo slovenskih čebelarjev — v čast rojstnemu dnevu Antona Janše, pionirja sodobnega čebelarstva. To ni le poklon tradiciji, ampak klic k zavedanju.
Čebele so mnogo več kot le proizvajalke medu, četudi je ta zlata tekočina z razlogom imenovana naravni eliksir. Med ni le sladilo, je zdravilo. Bogat je z encimi, antioksidanti, minerali. Pomirja grlo, zdravi rane, blaži kašelj in utrujenost. Vendar pa med kot končni izdelek ni najpomembnejše, kar nam čebela daje. Njena ključna vloga je opraševanje.
Več kot 75 odstotkov svetovnih poljščin je vsaj deloma odvisnih od opraševalcev, med katerimi čebele izstopajo kot najpomembnejše. Brez njih ne bi bilo jabolk, češenj, jagod, buč, mandljev in neštetih drugih plodov narave. Brez njih bi bila naša prehranska veriga resno ogrožena, s tem pa bi bil pod velik vprašaj postavljen tudi obstoj človeštva.
Vendar pa se, kljub dejstvu, kako zelo dragocene so, čebele danes borijo za preživetje. Intenzivno kmetijstvo, uporaba pesticidov, podnebne spremembe in izginjanje njihovega naravnega habitata povzročajo množične pogine čebeljih družin. Ironično je, da ravno tisti, ki čebele najbolj potrebuje, njihov svet obenem tudi najbolj ogroža — človek, seveda. Če bomo čebele iztrebili, bo narava izgubila svoj ritem. Brez njih bo nastala tišina. Ne bo brenčanja. In to bo tišina propada.
A še ni prepozno. Maj nam ponuja priložnost, da se ustavimo in prisluhnemo. Da na vrt posadimo medovite rastline, da namesto strupov izberemo naravne rešitve, da podpremo lokalne čebelarje in posežemo po kozarčku domačega medu, ki nosi okus travnika, znoja in sonca. Da učimo otroke spoštovati žuželke, ne pa jih preganjati. Maj nas spominja, da je življenje povezano. Da je v vsakem brenčanju zapisana zgodba o trudu, naravi in prihodnosti.
Naj torej maj ne bo le mesec ljubezni, ampak tudi mesec hvaležnosti. Hvaležnosti za čebele, za njihove krilate poti, za cvetje, ki ga oživljajo, in za med, ki zdravi. Ko naslednjič slišimo brenčanje nad sivko, se ne ustrašimo. Ustavimo se. Nasmejmo. In se spomnimo — brenči življenje.