Milan 
Bolečina mine, ponos ostane
Si predstavljate, da bi 3800 metrov plavali, 180 kilometrov kolesarili in potem še 42 kilometrov tekli? Triatlon, ki ga zmorejo le najbolj vztrajni, fizično in psihično pripravljeni, je izjemno težka preizkušnja za vsakega tekmovalca. Andrej Bivic je že dokazal, da jo zmore! Večkrat. Zaradi njegovih uspehov smo lahko nanj vsekakor zelo ponosni, a kljub 44. letom še ni rekel zadnje. Njegovi športni cilji so namreč trenutno usmerjeni v to, da bi se kvalificiral na havajski Ironman in znova dokazal, da sta um in telo sposobna premagati ekstremne razdalje.
Petra Mauer
Kakšen človek se loti raziskovanja samega sebe oziroma svojih zmožnosti?
Predvsem človek, ki je ambiciozen, si upa in ga ni strah kaj bo odkril. Drzen, tudi kanček naiven ,da si upa (smeh).
Kaj ste v tem procesu spoznali o sebi?
Da lahko z železno voljo dosežem karkoli! Prepričal sem se, da če sem opravil Ironman, in to celo zelo dobro, potem lahko karkoli. Vse je v glavi!
Imate kakšen poseben ritual pred startom?
Obvezna je zelo močna kava, sladka in z mlekom. Nimam kakšnega vraževernega amuleta, si pa vsako leto kupim nov tekmovalni dres.
Kakšna je vaša motivacija, ki vas žene k cilju?
Tekmujem, ker lahko! Sem še vedno v vzponu in motivacijo črpam iz želje po napredovanju, dokazovanju med elito in uvrstitvi na Hawaje.
Za uspeh je pomembna vaša psihična in fizična pripravljenost. Kako poskrbite zanju?
Vse je stvar treninga. Pri Ironmanu so tri discipline (plavanje, kolo, tek) in v vseh treh je potrebno doseči ustrezen nivo pripravljenosti. Za dobro fizično pripravljenost, ki je osnova vsega, skrbim v fitnesu, nato pa v približno 20-25 ur na teden nadgrajujem vse tri discipline. Treniram se sam, na podlagi izkušenj, posvetovanj in preštudirane literature. Držim se periodizacije in vsak četrti teden je teden regeneracije, prav tako vsak ponedeljek. Telo mora absorbirat natrenirano. Treningi so stopnjevani in strukturirani, včasih trajajo tudi pet in več ur. Brez psihične priprave se Ironman-a ne da naredit in sam se temu precej posvečam z avtosugestijo.
Zanemarljiva pa ni niti oprema …
Ironman zahteva veliko opreme. Plavalna obleka, posebno kolo, čelada, čevlji, očala, kup bidonov, šejkerjev in seveda »garmin ura« in »pulz meter« sta nujna tako za treninge kot za tekmovanja. Posebna oprema pomeni na tekmi večjo hitrost. Z aerodinamično čelado lahko pridobiš pet minut na kolesu (180km), enako s kronometrskim kolesom, plavalna obleka ščiti pred hladno vodo jezer. Obstaja veliko opreme, vendar je potreben tehten premislek, saj vsak kos pomeni dodatno težo.
Kaj pa prehrana? Kako strogi ste do sebe?
Pravzaprav se šteje prehrano kar za četrto disciplino Ironman-a in ima velik pomen. V zadnjem času sem precej spremenil prehranski režim, saj v prehrano vključujem več maščob. Uživam tudi ubikinol in posledično opažam boljši izkoristek energije. Dnevno uživam pomembna prehranska dopolnila kot so vitamin C, magnezij, proteini, elektroliti itd., kar prispeva k boljši regeneraciji. Pri tem sem pozoren na naraven izvor v izogib aspartama, konzervansov in podobno. Sam tudi kuham in uživam v eksperimentiranju za štedilnikom.
Se kdaj izpustite z vajeti in si privoščite kaj »prepovedanega«?
Imam srečo z genetiko in če za «prepovedano« štejejo razni sladki priboljški, potem je odgovor vsekakor pritrdilen. Sicer pa vozim po omejitvah, plačujem davke in vse ostalo, kar počne navaden državljan, po robu hodim samo v športu.
Na najtežjih preizkušnjah se ženete do ekstremov. Verjetno pride vmes do krize, kajne?
Na vsakem Ironmanu pride do krize in uspeh od neuspeha se loči ravno v tem, kako se znaš izvleči iz nje.
Kaj vam v najtežjih trenutkih hodi po mislih?
Na te trenutke se vnaprej pripravim. Vse je v glavi in vnaprej si izdelam primeren scenarij. Navadno zajema motivacijske prijeme. Na primer, pomislim na veliko porcijo čevapčičev po tekmi! Ostale podrobnosti pa naj ostanejo moja skrivnost.
Zakaj torej vztrajate, četudi vam je hudo, četudi telo boli in je vsak gib težak?
Veliko treninga vložim v priprave in tudi zato ne odneham kar tako. Poleg tega skozi bolečino spoznavamo sebe, osebnostno rastemo, predvsem pa sledimo svojim ciljem. Občutek na cilju je nepojmljiv. Bolečina je minljiva, ponos ostane za vedno. Tudi v življenju je tako.
Opišite nam občutke, ko prispete na cilj Ironmana …
Občutke se ne da opisat; treba jih je doživet. Zagotovo pa zelo ganljivi. Se mi je že zgodilo, da sem neutolažljivo jokal od sreče.
Ste kdaj po tekmovanju potrebovali zdravniško pomoč in katera poškodba vas je že pestila?
Po tekmovanju še nisem potreboval zdravniške pomoči. Glede na količino treningov pa me pestijo standardne tekaške poškodbe, kot so nategnjene mišice in vnete tetive. Tudi nisem več najmlajši. Na prvem Ironmanu sem grdo padel na kolesu in ves okrvavljen nato tekel 24 km, nato pa so bile bolečine prehude in odstopil. Sicer na vsaki tekmi kar nekaj tekmovalcev odpeljejo v bolnišnico ali jim nudijo infuzijo v cilju.
Kje začetniki delajo največ napak? Vemo, da je veliko poškodovanih tetiv, strganih mišic, nekateri celo tako pretiravajo, da dobijo povišano temperaturo …
Ironman je šport telesa in duha. Potrebna je potrpežljivost od začetka do konca. Tipična začetniška napaka je nepotrpežljivost. Prehitra prevelika količina treningov, prehiter začetek tekme … Posledica je lahko pretreniranost, poškodbe, tudi odstop na tekmi.
Kdo vse sestavlja ekipo, ki vam stoji ob strani?
Moja ekipa je seveda moja boljša polovica, ki me podpira in stoji ob strani.
Tek, plavanje in kolesarjenje so individualni športi. So vas že od nekdaj bolj privlačili kot skupinski?
V mladosti sem sicer treniral košarko, a sem se našel v individualnosti, saj si odvisen izključno od sebe. V dobrem in slabem. Brez bližnjic, prilagajanja ali prelaganja, izgovarjanja na druge.
Kaj vas je pripeljalo do tega, da vodite Cekinčice?
Začelo sej je povsem naključno. Delil sem nasvete in izkušnje prijateljici. Nato se je priključila še prijateljica prijateljice in tako naprej. Danes nas je že kar veliko in ukvarjanje z njimi mi je v čisto veselje, poleg tega mi Cekinčice s svojo energijo in zadovoljstvom večkratno vračajo ves vložen trud . Pomembno mi je, da z veseljem pridejo na trening in da se imamo super. Druženje z njimi me navdihuje in me napolni z energijo. Cekinčice so zakon! Tu in tam se nam pridruži tudi kakšen fant katere izmed njih. To so Cekini (smeh).
Kaj počnete v prostem času, kadar niste aktivni? Verjetno niste tip človeka, ki lahko več ur preleži pred tv ekranom ali ki gre na dopust in lenari ob bazenu? Slišala sem, da tudi med gledanjem televizije in čakanjem v vrsti delate vaje …
Res je. Brezdelje mi ne gre. Mogoče kak dan. Prostega časa pravzaprav niti nimam, saj moram ves čas usklajevati službo in treninge, svojo drago, poleg tega sem očka 8 letni hčerki.
Obsojate tiste, ki ne skrbijo za kondicijo oz. svoje telo? Kako gledate nanje?
Menim, da bi se moral vsak človek vsaj malo gibati. Kakorkoli. Vpliva na zdravje, počutje, voljo in še kaj. Nikogar ne obsojam. Ironman je ekstremen šport in ga tudi ni za obsojat.
So nagrade na tekmovanjih privlačne?
Triatlon ni donosen šport, prej obratno. Profesionalci živijo od sponzorjev, le res najboljši tudi od nagrad. Tekmovalci smo si bolj ali manj sami svoj sponzor.
Šport je vaš način življenja. Si kdaj predstavljate, kaj bi počeli, če se ne bi mogli oz. smeli ukvarjati z njim?
Res je, to je način življenja, ki me izpolnjuje in kot tak ne razmišljam o čem drugem. Verjamem, da vse v življenju pride ob pravem času in z nekim namenom, tako da se s takimi hipotetičnimi vprašanji ne ubadam. Šport je življenje in življenje je polno prilagajanja. Dvomim, da bom kdaj neaktiven, saj še čas pred TV izkoristim za kakšne vaje.
Kakšni so vaši kratkoročni in dolgoročni načrti?
Srednjeročni cilj je gotovo uvrstitev na Havaje. Dolgoročno pa gotovo napredovanje, osebna rast in širjenje pozitivne energije, vsak dan narediti dobro delo … Cilji so lahko tudi povsem drobni. Kratkoročni cilji pa … speči dobro pito! Niso vsi cilji vezani na šport.